Vrnitev nazaj

Torek, 20.3.2012. Še vedno smo na poti … Zjutraj po lokalnem času pristanemo v Madridu. Malo sem spal na letalu, ne preveč. Hrana na Iberijinih letalih je zelo slaba, kot tudi postrežba. Mogoče bo British Airways z njihovim nakupom poskrbel za izboljšanje ponudbe … Bomo videli.

V Madridu čakamo nekaj ur pred nadaljevanjem potovanja proti Benetkam. Čas dokaj hitro mine. Na nadaljevalnem poletu imam »srečo« da se znajdem med gručo španskih osnovnošolcev na izletu v Benetke. Nekateri so prvič na letalu, vsi skupaj pa so zelo glasni … in to celo pot. Kljub temu mi uspe malo zadremati, tako da preskočim hrano. Mislim, da nisem nič zamudil.

Po pristanku v Benetkah nas čaka minibus za transport proti Ljubljani. Vsi smo vidno utrujeni ampak se veselimo vrnitve domov. Še slovo, sicer kratko, ker se bomo ponovno dobili, da izmenjamo slike. Pa vseeno … Ekipa je bila zelo homogena in večina dokaj dobro fizično pripravljena. Vodenje je bilo odlično.

Za konec: Argentina je vsekakor destinacija vredna obiska. Ogromne razsežnosti dajo hitro vedeti, da si moraš vzeti dosti časa, če želiš doživeti celo deželo. Večina prebivalstva živi v glavnem mestu in sicer 15 milijonov – kar predstavlja nekaj več kot tretjino. Ostali živijo predvsem na severu države. Gostota prebivalstva je 15 na km², kar je zelo malo (SLO ima 100 ljudi na km²).

Patagonija povezuje Argentino in Čile in je ena najlepših pokrajin. Raznolikost flore je osupljiva in jo lahko primerjam skoraj s tisto v Novi Zelandiji. Njeni ledeniki in začetek Andov so vsekakor vredni ogleda. Kakšna je pampa in način življenja tam ne morem reči, ker tega nisem imel možnosti pravilno doživeti.

Življenje v glavnem mestu namiguje na južnoameriško ležernost in počasnost oz. bolje rečeno na »znati uživati življenje«. Ta občutek se na »deželi« še stopnjuje. Čudovita arhitektura in raznolikost ponudbe ter plesna zgodovina še dodatno vabijo k obisku. Pa hrana in vino! Vse je zmagovalna kombinacija za uživanje in obisk te dežele. Izkoristite priložnost. Jaz sem jo.

Pa lahko noč!

Tango in še več

Nedelja, 18.3.2012. Danes je naše zadnje jutro v Patagoniji. Odhajamo namreč nazaj v Buenos Aires. Smrk, smrk … Z vremenom smo imeli srečo; tako v Torres del Paine kot tudi v El Chaltenu. Bilo je lepo. Ne, bilo je čudovito!

Transport do Buenos Airesa poteka brez večjih zapletov. Na poti z letaliča se peljemo mimo slamov - revnega predela mesta. Neverjetno kje ljudje živijo.

Revni del

Namestimo se v enakem hostlu kot ob prihodu. Danes je nedelja, zato je dosti trgovin zaprtih. Odpravim se proti četrti San Telmo natančneje na trg Plaza Dorrego. Tukaj imajo po navadi kakšen bolšji sejem in uprizarjajo plese tanga. Bom videl.

Taksi me dostavi ulico vstran. Potrebno bo malo pešačit, saj je na ulicah popolna gužva. Očitno se nekaj dogaja. Na trgu je ogromno stojnic, kjer ulični prodajalci ponujajo različne proizvode; od oblek, starin, bižuterije do prehrane … Vmes se pa sprehaja še več ljudi. Turisti in domačini. Na nekaj mestih plešejo tango: čutno, senzualno … starejši par ob spremljavi kitar, na drugi strani mlajši par ob spremljavi glasbe s CD-ja. Na obeh prizoriščih ogromno gledalcev.

Tango

Kitarist

Pijača v enem kafiču, da se občuti ritem življenja. Vse poteka umirjeno: turisti se sprehajajo med stojnicami in kupujejo različne izdelke ali pa si jih samo ogledujejo, domačini – povečini starejši – posedajo po kafičih ali ob stojnicah in energično klepetajo, nekateri mlajši pa se sprehajajo med turisti. Kakšen način življenja!

Počitek

Uživanje življenja

Rdeča vrtnica

Odpravim se po eni ulic, kjer se gnete ljudi. Sprehajalci, prodajalci, ulični umetniki … vse zbrano tukaj. Od nekje nižje s te ulice prihaja zvok bobnov. Odpravim se v tej smeri. Skupina mladih z bobni in nekaterimi drugimi instrumenti, uprizarja neke vrste koncert sambe. Vsi plešejo, tudi nekateri gledalci. Noro!

Igralci sambe

Plesalka

Zvečer še skupna večerja v »vse kar lahko poješ« restavraciji »Siga de Vaca« (sledi kravi). Plačaš 120 pesov, dobiš liter vina in kolikor hočeš hrane! Samo sladica je ena. Požrtija. Eden naših udeležencev (naj ostane anonimen) poje neverjetno količino mesa in popije kar nekaj vina. Lahko bi mu postavili spomenik ali vsaj zidno plaketo. Okrog polnoči pa spat.

Lahko noč!

Ponedeljek, 19.3.012. Zaenkrat zadnje popoldne v Argentini. Dolgo spimo. Lahko si malo privoščimo, saj je odhod komaj ob 11.00. S kombiji se odpravimo proti letališču, ko eden od udeležencev ugotovi, da je pozabil denarnico v hostlu. Obrnemo in nazaj. Denarnica je na stopnišču – še dobro, da je ni kdo pobral. Prispemo, sčekiramo in čakamo na odhod. Polet bo trajal nekaj manj kot 13-ur.

Se beremo. Lep dan!

Lepota za slovo

Sobota, 17.3.2012. Danes je naš zadnji dan tukaj, zato smo lahko dolgo spali. Vreme se je ponovno spremenilo –  danes je prevladalo sonce. Je pa temperatura padla, zato je dokaj sveže. Vrhovi hribov pa so dobili malo svežega snega. Planota, kjer smo včeraj zmrzovali v dežju, je danes rahlo pobeljena.

Jutranja pokrajina

Slap Salto

Po zajtrku se odpravimo proti slapu Chorrillo del Salto. Pot je nezahtevna in poteka skoraj po ravnem. Preskakujemo kakšen potoček in večje mlake, ki so ostale od včerajšnjega dežja, večji del pa se sprehajamo po travniku. S severozahoda nas spremljajo s soncem obsijani in sveže pobeljeni tukajšnji velikani, ki smo jih obiskali zadnje dni: Cerro Solo, Torre, Fitz in ostali. Po dobri uri prispemo do današnjega pohodniškega cilja. 30 m nad nami se vodne gmote, ki so se do sedaj vile med skalami in si utirale pot po rahlo padajočem pobočju, nenadoma preusmerijo navpično navzdol in tako tvorijo dokaj impresiven slap Chorrillo del Salto. V zavetrju dveh vertikalnih sten neusmiljeno bučijo navzdol in povzročajo rahlo pršenje, ki ga lahko občutiš, ko stojiš pod njim. Posedemo na in med s soncem obsijane skale ter si privoščimo lahko kosilo: sir, olive, krekerji in vino. V ozadju pa se sliši bučanje slapu. Kakšen užitek.

V zavetrju

Samotno drevo

Počasi se vrnemo ter si še enkrat privoščim čokolado z viskijem. Danes lahko, ker ne vozim J Po vrnitvi v hostl posedamo in čakamo na odhod z busom – redna linija nas odpelje v El Calafate. Namestimo se v enakem hostlu kot že pred dnevi. Zvečer se srečamo še z drugo slovensko skupino, ki potuje nekako po naših sledovih. Zanimive prigode te skupine …

Zaspanec

Sedaj pa spat. Lahko noč!

Odklop in Tumbado

Četrtek, 15.3.2012. Doooolgo spim! Danes si lahko privoščimo, ker imamo prost dan. Paše. Vreme dopoldan – ko se zbudim – je oblačno in piha močan veter. Pa še kakšna kapljica prileti. Vsi velikani so danes skriti v oblakih, kar je nekako normalen pojav tukaj. To pomeni, da smo imeli izredno dobre pogoje v zadnjih dneh, da smo lahko videli vse vrhove brez oblakov in obsijane s soncem. Prava redkost pravijo domačini. Zato danes nimamo slabe vesti in si lahko privoščimo dan počitka.

Ostanki dežja - mavrica

Čez dan se vreme nekoliko poboljša in tudi sonce se prikaže. Piha pa še vedno močan veter. Patagonija pač.

Eno od gradbišč

Nekateri so šli kolesarit, drugi jahat, spet drugi so ostali v hostlu; jaz pa se sprehajam po mestu in poskušam občutiti tukajšnji način življenja. Odklop torej. Krožim po kafičih. Glavna dejavnost tukaj je vsekakor turizem. Delajo od pomladi do jeseni, pozimi pa so skoraj odrezani od sveta in nič se ne dogaja. Nekateri vodiči odidejo, prav tako plezalci. Kljub temu se tukaj na veliko gradi. Vse deluje počasi, še internet J

Pozno popoldan se vrnem v hostl in ravno ob pravem času – danes je namreč skupna večerja, ki jo sami pripravljamo. Popravek: nekateri pripravljajo, drugi smo za moralno podporo. Na meniju so: pečeni kosi piščanca, kruh, zelenjava – paradižnik, paprika, čebula in olive. Zraven kozarec vina. Za desert pa palačinke z marmelado. Mljac, mljac.

Pogled proti »Fitzu« nam razkrije, zakaj ta vrh imenujejo tudi »kadeča se gora« - oblaki delujejo kot da bruha vulkan.

Dimnik ali vulkan

Še hiter pregled slik iz Nove Zelandije. Potem pa spat.

Lahko noč!

Petek, 16.3.2012. Vem, da se ponavljam, ampak ponovno smo se zgodaj vstali. Včerajšnja pavza je dobro dela. Danes sem poln energije … no, pravzaprav niti ne. Sploh ko pogledam ven in vidim: dež! Prešine me, da bi ostal v postelji. Ampak kar se mora ni težko – tako vsaj pravijo. Zato se toplo oblečem (dolga spodnja majica, srajca, gore tex jakna, kapa) in vodotesno spakiram fotoaparat, v nahrbtnik vržem še nekaj za pod zob, pa gremo.

Vzpenjamo se proti razgledni točki Tumbado – oddaljena 12km, od koder je lep razgled na Cerro Solo in jezero Torro. Še vedno rahlo dežuje, zato nase navlečem še gore tex hlače. Pot je dokaj nezahtevna samo od razgleda trenutno nimamo (še) nič zaradi nizke oblačnosti. Pred finalnim vzponom se nekateri vrnejo nazaj – čisto premočeni in premraženi. Ostanemo le najbolj vztrajni. Zapustimo zavetje gozda in se vzpenjamo po čistini proti razgledni točki. To področje je bilo pred nekaj časa – kakšnem milijonu let – dno oceana, zato lahko tukaj najdemo kar nekaj fosilnih ostankov. Nobenemu ni do iskanja, ker močneje dežuje.

Zmagovalci

Prispemo do razgledne točke, ki je na vrhu hriba. Na žalost je vidljivost minimalna, kajti oblaki in megla ostajajo. Nameravamo nekaj pojesti. V nekaj minutah se stanje drastično spremeni: temperatura pade in dež se okrepi, tej kombinaciji pa se pridruži še močan veter, ki zadevo intenzivira. V nekaj trenutkih se odločimo za vrnitev. V roke in obraz me konkretno zazebe, dežne kaplje, ki priletijo z veliko hitrostjo (zaradi močnega vetra), pa nezadržno pikajo nezaščitene dele telesa kot zrna peska. Od premraženosti začneva z Lukom peti »Jaz sem mala roža, roža mamina…«. Celotna situacija postane konkurenčna oddaji o preživetju v divjini od Bear Gryllsa.

Boj za preživetje

Spuščamo se zelo hitro, da pridemo čim prej do toplega tuša. Nekje na polovici poti dež skoraj poneha, veter pa razpiha oblake tako, da se za kakšen trenutek celo pokaže »Fitz«. Ko skoraj prispemo do hostla, je polovica doline že brez oblakov. Kakšna sprememba.

Končno vroč tuš, potem pa v legendarno čokoladnico na vročo čokolado z viskijem. Kako prija! Sledi posedanje in kartanje. Še lahka večerja – solata s pivom – potem pa spat. Veter, mraz in dež naredita svoje.

Vroča čokolada

Pa lahko noč!

Fitz Roy

Ponovno se hitro zbudimo saj nekoliko po osmi uri že odrinemo. Danes si zajtrk pripravljam sam – kar sem pač kupil včeraj. Za spremembo bodo kosmiči s čokoladnim mlekom in bananami. Hmmm, dolgo nisem tega jedel.

Naš današnji vodič je točen. Najprej obrazloži kam gremo in pravila igre v parku. Odrinemo proti najvišjemu vrhu: Fitz Roy. V originalnem jeziku Aonikenk pa se imenuje »El Chalten« kar pomeni nekaj podobnega kot »kadeča se gora« - zaradi oblakov, ki se po navadi zadržujejo okrog njegovega vrha. Drugo, modernejše ime, je po kapitanu ladje »Beagle« s katero je Darwin obplul svet in ki je prvi našel prehod med Atlantikom in Tihim oceanom. Toliko o zgodovini…. Je pa eden najzahtevnejših vrhov za plezalce na svetu. Ena izmed poti na njega je tudi slovenska.

Dolga pot

Prehodimo celo vas in se takoj povzpnemo na prvi hrib. Kasneje poteka pot dokaj enakomerno in z mini-minimalnim vzponom. Hodimo skozi gozd, ob potoku in prečkamo dokaj močvirnato planoto. Vmes se večkrat ustavimo, da ujamemo lepote narave v objektiv ali pa samo uživamo v njih. Sonce se počasi vzpenja po nebu, pojavi pa se stari znanec, ki nas je zadnje dni pustil brez svoje družbe: patagonski veter. Konstantno piha s severa, z ledenikov in s seboj prinaša hladen zrak. Po treh urah hoje smo na vznožju melišča za katerim se skriva Fitz Roy. Počasi se vzpenjamo, saj je teren dokaj  strm. Porabimo še eno uro za cca 400 višinskih metrov. Vendar ko prispemo na vrh tega melišča se nam odpre čudovit razgled na velikana Fitz Roya, ki ima ob svojem vznožju še ledeniško jezero. Prejšnji dan smo ga videli z južne strani, danes še s severne. Od tukaj je še bolj impozanten. Privoščimo si malico oz. kosilo – kaj pač imaš zraven – in v zavetju skal uživamo v razgledu. Bilo bi lahko še bolje, če ne bi bilo toliko ljudi tukaj okrog. Prava gužva.

Pogled nazaj

Po kosilu se najprej spustimo do jezera, nato pa dvignemo na vrh sosednjega melišča. Prikaže se nam še eno jezero, ki je skrito za tem meliščem. Fitz Roy obdan ledenikom, ki se ob vznožju »pretopi« v dve jezeri, sonce in malo patagonskega vetra. Kaj še želiš več!

Fitz Roy in obe ledeniški jezeri

Nasproti nam pride 14 Izraelskih deklet, ki potuje po tem ko so odslužile vojaški rok – ob takšnem pogledu si marsikdo zaželi, da bi delal v izraelski vojski :-) Vračamo se po enaki poti, le pred koncem zavijemo do jezera Capri. Malo naprej je kamp, kjer sta parkirani dve lami! Uporabljajo ju za transportiranje prtljage, ker manj »uničujejo« podlago kot konji.

Čakajoči na transport

Vrnitev v hostel po 9 in pol urah hoje in prehojenih skoraj 25km je več kot dobrodošla. Vsi komaj čakamo na tuš in da damo kaj v želodček. Odpravimo se na skupno večerjo v restavracijo El Muro. Ker je le-ta na drugi strani mesta, nas čaka »naporna« pot, ker imamo vsi težke noge in še veter neusmiljeno piha proti nam. Bomo vsaj nazaj šli hitreje J Hmmmm, prija danes topla hrana. Vsi smo utrujeni in prav pasala bi kakšna masaža … noge še posebej. Zadovoljit se bomo morali samo s spanjem L

Osamelec

Lahko noč!

Cerro Torre

Večerne aktivnosti so se kar zavlekle, zato je bila noč ponovno dokaj kratka L Bujenje ponovno pred sedmo uro, saj gremo z normalno avtobusno povezavo. Vreme se je popolnoma spremenilo – sedaj je sončno in brez oblačka. Upamo, da bo tako ostalo tudi ko pridemo na cilj. Tri-urno potovanje po Patagonski pampi mine dokaj hitro.

Kraj El Chalten je še manjši od Calafatea – mislim, da ima manj kot 1.000 rezidentov. Nekaj »glavnih« ulic je asfaltiranih, vmesne pa so makadamske … dosti je restavracij in lokalov ter majhnih trgovin, pa hostlov in hotelov. Vse deluje samo poleti – pozimi je prazno, saj nimajo smučišč.

El Chalten

Cerro Torre preko jezera

Namestimo se v hostlu – končno takšen, kot sem jih navajen: skupne majhne sobe, male kopalnice, skupna kuhinja in skupni prostori, kjer se zadržujejo popotniki. Ker je vreme jasno in sončno, se odpravimo proti Laguni Torre pod vrhom Cerro Torre. Pot se dvigne iznad mesta in poteka po dolini, ki jo je pred tisočletji izdolbel ledenik. Teren je nezahteven, malo gor, malo dol, večji del v senci dreves. Drevesa tukaj sicer nimajo velikih listov, le-ti so pa dokaj gosti. Pravo presenečenje je, da so nekatera drevesa dokaj velika in, po vsej verjetnosti, tudi zelo stara. Do sedaj so bila le srednje velikosti, če se lahko tako izrazim. Pokrajino zaznamuje deroč potok, ki priteče iz Lagune Torre in več dolin, ki so ločene z neke vrste nasipom. Ko se povzpnemo na najvišjega, se nam razkrije edinstven razgled: Cerro Torre, Torre Egger in najvišji vrh Patagonije = Fitz Roy se pred nami povzpenjajo v modro nebo, obsijani s popoldanskim soncem. Edinstven in redek prizor, saj so dostikrat v oblakih. Magično!

Dolina velikanov (od leve): Cerro Solo, Cerro Torre, Torre Egger in Fitz Roy

Ob jezeru Torre nekoliko počivamo in uživamo v razgledu in soncu. Tri-urna hoja se je splačala za takšen razgled v takšnem vremenu. Vrnitev nam vzame skoraj enako časa.

Velikan Fitz Roy

Po vrnitvi se takoj odpravimo na večerjo, saj sta ura in naši želodci že pripravljena na hrano. Med večerjo še zmanjka elektrike – vsi v restavraciji najprej mislimo, da ima kdo rojstni dan in začnemo peti, nato pa uvidimo, da je celotno mesto v temi. Informacija je, da sta oba generatorja izpadla. Torej sami proizvajajo elektriko z generatorjema. Noro v takšnih časih. Sledi še tuš in potem spat.

Pa lahko noč!

Perito Moreno

Noč je bila ponovno zelo kratka. Spal sem manj kot 6 ur L Še vedno dežuje vendar upamo, da bo ponehalo, ko bomo prispeli do današnjega cilja. Tako se po zgodnjem zajtrku odpravimo z busom proti največji turistični atrakciji Argentine – ledeniku Perito Moreno. Oddaljen je 80 km od tukaj. Sicer ni največji ker zavzema »samo« 250 km² (!!) in je dolg 30 km. Napaja se iz južnega Patagonskega ledenega polja, ki zavzema neverjetnih skoraj 17.000 km² kar je nekaj manj kot Slovenija. Iz tega polja se napaja 300 ledenikov – v Čilu in Argentini.

Ledenik Perito Moreno

Jesenski gozd

Pokrajina se vidno spreminja bolj ko se bližamo ledeniku: iz pampe v okolici Calafata, kjer pade letno manj kot 200 mm padavin in raste samo trava in nizko grmičevje – pampa – v gozdnato in zeleno  področje, kjer doseže količina padavin 2.000 mm na letni ravni. Nad 2.000 m nadmorske višine vedno sneži, tudi poleti. Ta sneg neprestano napaja to polje, tako da ledeniki potujejo tudi do nekaj metrov na dan. Tudi temperatura občutno pade. Še dobro, da sem dobro oblečen – zraven normalnih pohodniških oblek še softšel ter goretex jakno in hlače.

Patagonsko hribovje

Najprej se vkrcamo na ladjo in zapeljemo v neposredno bližino ledenika. Presunljivo je, kako ladja in ljudje postanemo zanemarljivo majhni v bližini tega velikana. In ranljivi. Ledenik se namreč neprestano kruši in če takšen večji kos »pade« slučajno v trenutku, ko je ladja tam se nam ne bi pisalo dobro. Dež počasi poneha. Z ladje nas potem z busom odpeljejo na drugo stran ledenika, od koder se lahko po označeni poti sprehodimo v bližino ledenika. Vse seveda na varni razdalji. Led neprestano poka in se kruši – sicer manjši kosi – v jezero. Vendar je tudi to spektakularno. Kakšna moč in masa se tukaj sprošča. Na poti je več razglednih točk oz. balkonov od koder se vidi ledenik. Na določenih se mu približaš skoraj na doseg roke. Vsaj tako se ti zdi.

Prehod v ledu

Na zgornji terasi pojemo malico in ravno ko naredimo par korakov proti avtobusnem parkirišču, se zgodi: izredno močno pokanje  in okruši se ogromen kos ledu, ki povzroči pravi mali tsunami. Na žalost poteka vse tako hitro, da ne morem pravočasno slikat. Vendar je tisto, kar vidim, neverjetno lepo.

Čudovit razgled

Po vrnitvi sledi sprehod po mestu. Kot rečeno je to majhen turističen kraj zato si hitro naokrog. Sledi večerja – danes losos na žaru in solata. Da se ne bom preveč zredil J

Pa lahko noč!

Urejenost

Torres del Paine

Pa sem se vrnil v civilizacijo!

Ponedeljek, 5.3.2012. Ne prezgodnje bujenje motivira za odhod naprej. Danes gremo z avtobusom – redna linija - proti Čilenskemu mestu Puerto Natales. Po krajšem sprehodu do avtobusne postaje in nekaj minutnem čakanju se odpravimo na pot. Pokrajina je hribovita (zaenkrat bolj griči), brez dreves – pampa se nadaljuje. prevoz potek v pogovorih, ogledovanju pokrajine in spanju… po nekaj več kot treh urah smo na meji. Najprej Argentinska stran: vsi iz busa za kontrolo nato pasošev, kar traja skoraj pol ure. Nato Čilenska stran: ponovno vsi iz busa, izpolniti vstopne obrazce, kontrola pasoša in rentgen prtljage … nadaljnjih 30min.

Idilična ulica

Vetrovna Patagonija

Po slabi uri vožnje prispemo v Puerto Natales. Pričaka nas oblačno vreme in veter – dobrodošli v Patagoniji! Majhno obmorsko mestece s kar nekaj hostli, outdoor trgovinami, bari in restavracijami je idealno izhodišče za pohodnike v hribe. Namestimo se v hostlu … no, to je skoraj že hotel, nato pa do bankomata za denar – boljše je dvigovati ali plačevati v dolarjih – v trgovino po hrano za naslednjih 5 dni in krajši sprehod po mestu. Skupna večerja in zaslužen počitek.

Pa lahko noč!

Udobje po Čilensko

Varnost?

Torek, 6.3.2012. Ponoči je deževalo. Močno deževalo. Ne preveč dobri obeti za prvi dan trekinga. Vsaj spali smo dobro. Zjutraj še vedno dežuje, zato smo nahrbtnike in stvari spakirali v dvojne vrečke, ter namestili še zunanjo zaščito. Dobro je, da lahko nekaj »odvečnega« materiala pustimo tukaj v hostlu – predvsem večerne obleke J - in tako zmanjšamo težo, je pa zraven še hrana za 5 dni … Toda ta bo postopoma pošla.

Avtobus takoj pripelje, poberemo še nekaj drugih potnikov po ostalih hostlih, nato pa na dvourno pot proti današnjemu izhodišču Laguna Amarga. Pokrajina ostaja nespremenjena – hribovita in brez dreves. Pampa pač. Stekla na moji strani se dokaj hitro umažejo, saj vozimo po mokrem makedamu. Vsaj deževat je nehalo. Ko prispemo nam ranger poda »pravila igre« v parku – posebej poudarijo, da ne smemo kuriti ognja. To je bil vzrok za velik požar pred dvema mesecema.

Panorama

Pot v divjini

Nahrbtnike na rame in na pot. Sonce se počasi kaže izza oblakov in že zgleda, kot da nam bo vroče, ko se naenkrat pojavi – patagonski veter. Močni, nepričakovani sunki hladnega vetra. Tako nepričakovano kot se pojavi, tudi izgine. Ko ni vetra pripeka sonce. Sedaj pa bodi pameten glede obleke. Tako je ves čas hoje do koče, kamor prispemo po treh urah hoje – Campamento Chileno. Leži ob deročem potoku v dolini, med drevesi. Lepo urejena koča z 32-timi ležišči. Nastane zmeda:  koliko ležišč je kje prostih, kdo je kje … nihče točno ne ve. Nekje se namestimo, potem pa proti razgledni točki Base de las Torres. Tik pod stolpi. Pot nas vodi po idilični dolini ob potoku navzgor. Oblaki, občasne kaplje in močan veter nas ne ustavijo. Zadnjih 200 višinskih metrov gre strmo navzgor po melišču. Nato pa se ob prehodu čez prelomnico odpre čudovit razgled na Torrese! Ledeniško jezerce, strme stene in nad njimi kraljujejo trije veličastni stolpi. Veter nam za trenutek razpiha oblake in večerno sonce obsije skalnate velikane. Mogočno in magično! Če ne bi bilo vetra, bi bilo mogoče še boljše … ampak saj ne moreš imeti vsega. Dve in pol urni vzpon se je vsekakor splačal. Povratek traja še dve uri. Tuš in čakanje na večerjo. Fižolova juha, govedina s pire krompirjem in odličen desert – kuhar je imel dober dan. Sonce, veter, zrak, hoja in dobra večerja – idealna kombinacija za dober spanec.

Lahko noč!

Torresi v mojih rokah

Počitek v zavetju

Sreda, 7.3.2012. Zbudimo se ob sedmih. Spal sem dobro, le dvakrat sem se zbudil, ker sem skoraj. padel iz postelje. Žimnica je namreč nekoliko nagnjena v eno stran in v spalki še bolj drsiš proti robu. Pristanek sicer ne bi bil pretrd, ker bi padel na nahrbtnike. Pa vendar je preventiva boljša od kurative J Celo noč je močno pihalo in tako se nadaljuje tudi zjutraj. Zajtrk je ječmen in oreščki v čokoladnem mleku, nato pečena jajca in popečen toast ter sok oranž. Dobro.

 V popolni bojni opremi – gore tex vetrovka, nekaj hrane, voda in v nahrbtniku še vetrne hlače – se odpravimo proti Valle del Silencio (Dolini Tišine). Prvi del poti je enak kot včeraj, vendar namesto da zavijemo levo proti melišču do Torresov, gremo naravnost. Skoraj celo pot smo v gozdu, kjer nam drevesa nudijo zaščito pred še vedno izredno močnim vetrom. Pot gre več ali manj ob potoku. Ves čas nas tako spremlja uigrana simfonija mogočnega dueta: bučno grmenje vode, ki si utira pot med tisočletnimi skalami ter ubrano šelestenje vetra v listih dreves. Za Campamento Japones (Japonskim kampom), ki je izhodišče za plezalce in ni bilo nikogar, zavijemo navzgor proti dolini tišine. Ko zapustimo gozdno zavetje občutimo moč vetra, ki prihaja v sunkih ter nosi vodne kapljice in pesek.

Na poti v dolino Tišine

Homogena skupina

Vstop v dolino Tišine

Zakaj »dolina tišine«? Ne zato, ker je tiho in ne slišiš vode ali ptic. Temveč zato, ker zaradi močnega in glasnega vetra ne slišiš ostalih v skupini ko se pogovarjajo. Po treh urah in pol pridemo do točke, kjer moramo zaradi premočnega vetra obrniti in se podrediti naravi. Luki – vodiču – celo sunek vetra odnese nahrbtnik po melišču navzdol. Kosilo imamo v Japonskem kampu in uživamo ob potoku na soncu. Prelepo. Danes smo bili nekaj manj kot osem ur na poti – efektivne hoje nekoliko manj. Po vrnitvi tuš in čakanje na večerjo. Spoznam Američanko Olivio, ki študira v Buenos Airesu in je tukaj na nekajdnevnem oddihu, ker so počitnice. Tarok, pogovori, pisanje, pregledovanje slik, pogovori – vsak svoje. Ponovno obilna in dobra večerja – upam, da se ne bomo preveč zredili.

Lahko noč!

Četrtek, 8.3.2012. Ob petih se prebudim, ker »sostanovalci« iz sobe zapustijo hostl, vendar kar hitro nazaj zaspim. Danes ponoči ni pihalo. Pričaka nas jasno in sončno jutro vendar dokaj sveže jutro. Upam, da bo veljal pregovor: po jutru se dan pozna. Po zajtrku spakiramo in se odpravimo na pot proti koči Los Cuernos. Dokaj hitro se prične slačenje, saj  je sončen in vroč dan brez sapice vetra. Kakšna razlika do včeraj, ko nas je skoraj odneslo.

Prvi sončni žarki na Torresih

Pot poteka malo gor, malo dol – nobenih presežkov. Sonce neusmiljeno pripeka, še vedno pa ni sapice vetra. Spremlja nas čudovita pokrajina: hribi, jezera, v ozadju pa visoki vrhovi Andov, pokriti s snegom in ledom.

Večkrat se ustavimo, da uživamo v lepotah narave in razgledih … pa da se malce spočijemo. Vmes je tudi pavza za kosilo: tuna in kruh. Tik zatem se spustimo do koče. »Sprehod« je trajal skoraj pet ur, prehodili pa smo nekaj manj kot 13km. Prispemo sredi popoldneva, zato imamo kar nekaj časa. Sprehodim se do obale – kot na morju: kamnita plaža, voda in sonce – le da sem na jugu Andov. Do kolen v vodo – brrrr je mrzla. Počasi kapljajo tudi ostali člani odprave. Najbolj pogumen je Tine – vse dol in v vodo. Celo nekoliko zaplava. Tudi ostali probajo ali je voda še vedno mokra, ampak bolj tako kot jaz.

Idila na obali

Sonce prijetno greje, sproščen pogovor, nato pa foto-sešn: Valentina na skali v vodi. Pa ne v bikiniju – na žalost. Poza gor, poza dol … nekaj slik uspe.

Olivia in Alana

Čez čas se odpravimo nazaj, saj moram pod tuš. Srečam Olivio – tudi ona je tukaj v kampu. Danes je zadnjo noč tukaj v parku, saj se jutri vrača v Buenos Aires. Končno večerja, po večerji pa še pogovor z Olivijo in njeno prijateljico ob čaju in kavi. Dogovorimo se, da me zjutraj zbudi in skupaj pričakava sončni vzhod. Bomo videli… Sedaj pa spat.

Lahko noč!

Petek, 9.3.2012. Ponoči se večkrat zbudim, ker je vroče v sobi. Zunaj pa dežuje. In to močno. Zdi se mi, da sem komaj zaspal, ko me zbudi Olivia. Čas je za sončni vzhod. Zunaj je oblačno in dokaj sveže, je pa vsaj deževati nehalo. Sprehodiva se do obale in čakava ter upava, da se bodo oblaki razpršili. Ker se do sedmih ni nič spremenilo, odideva saj bo kmalu zajtrk, potem pa mi odidemo. Posloviva se, mi pa proti Valle Francaise (Francoski dolini). Pot vodi ob obali jezera, prečkamo izredno lepo plažo in se počasi dvigujemo. Dan je izredno lep in sončen, nič ne piha. Pri campamento Italiano (Italijanskem kampu) zavijemo desno v dolino. Naslednji cilj je campamento Britanico (Britanski kamp). Zanimivo kako so stvari tukaj poimenovane po evropskih državah in osebah. Očitno so bili prvi tukaj, ko se je raziskovalo.

Pot do Francoske doline

Pot vodi navzgor skozi gozd in ob deročem potoku (ali pa že mogoče reki?). razkrivajo se čudoviti razgledi na pokrajino: sedaj ledenik, ki sega globoko navzdol čez skale in se vsake toliko sproži kakšen plaz; sedaj vertikalne dvobarvne stene, ki se dvigujejo v nebo kot ogromni dimniki in kažejo vso lepoto in moč narave; sedaj mogočen potok, ki si utira pot med skalami in kateremu se klanjajo drevesa oblečena že skoraj v jesenske barve. Prečudovito!

Mistično

Nekoliko višje nad kampom je razgledna točka – skala, ki gleda iz gozda in ponuja razgled nad celotno dolino. To je to! Polna je ljudi, vendar vseeno najdemo prostor. V čudovitem sončnem dnevu ponuja 360⁰ razgled nad dolino. Vrh imenovan »trdnjava« (mogoče zato, ker šeni osvojen?) s svojimi 2.700 m mogočno kraljuje nad enim delom doline. Pod njim je sedlo, ki povezuje to dolino z dolino »tišine« kjer smo bili dva dni nazaj. Na drugi strani doline je vrh »principal« s svojimi 3.600 m višine, vmes pa še nekaj njih, ki dopolnjujejo kuliso. Fenomenalno! Imamo srečo, da so vsi vidni. Po navadi so nekateri vrhovi zaviti v meglo ali oblake.

Med spustom me povišajo v »oficirja za zveze« ker navezujem stike z drugimi popotniki – predvsem z ženskami. Počasi se vračamo. Utrujenost prevzema naša telesa in tudi duha. Vidno je pri vseh – korak postaja težji, koncentracija popušča, nevarnost poškodb se povečuje. Hodili smo več kot 9 ur, od tega več kot 7 ur čiste hoje! Končno prispemo, vsi vidno utrujeni. Tuš, večerja, kartanje in pogovor. Potem pa spat.

Lahko noč!



Počitek

Sobota, 10.3.2012

Danes smo doooolgo spali. Se vidi, da je včerajšnji dan bil naporen. Jutro je ponovno sveže ampak jasno. Lep dan se obeta. Naš zadnji v tem parku. Odpravimo se proti koči Paine Grande ob jezeru Peoe. Pot do Italijanskega kampa že poznamo od včeraj, od tukaj pa se odcepimo levo proti jezeru. Čez čas se pokrajina spremeni. Stopimo namreč na področje, ki je pred dvema mesecema gorelo. Vse je črno, požgano in še vedno je v zraku vonj po pepelu. Kot da bi bilo včeraj. Kamor seže oko, vse enako … kilometri in kilometri požganega. Več kot 40 km² … moja ocena. Mogoče še celo več. Kakšna škoda je nastala zaradi nepazljivosti enega samega popotnika, ki je malomarno ravnal z ognjem. Zaradi tega dane sna vsakem koraku opozarjajo na pazljivo rabo ognja.

Požgana pokrajina

Po nekaj manj kot petih urah hoje prispemo do koče Paine Grande. Dve člana se odločita, da bosta šla naprej do 5km oddaljene razgledne točke na ledenik Grey. Ker je pot dokaj dolga, pokrajina pa zaradi požara dokaj monotona, ostali ostanemo tukaj in počivamo. Do prihoda katamarana, s katerim se bomo vrnili do avtobusa, je še kar nekaj časa, zato zavijem na pomol ob jezeru in za kakšno uro zadremam na soncu. Pridružijo se mi še štirje člani odprave. S katamaranom preko jezera, na avtobus in za dve uri dremanja – toliko potrebujemo do Puerto Natalesa. Tuš, perilo nesem v pralnico in na pijačo – da spoznamo člane druge odprave, ki so ravno prispeli. Gasilci… Sedaj  pa spat.

Lahko noč!

Osamljen opazovalec

Nedelja, 11.3.2012. Ponovno dokaj dolgo spimo, saj imamo prevoz nazaj v Argentino komaj popoldan. Danes je bilo lepo spati, saj je celo noč malo deževalo. Takšno vreme se nadaljuje tudi podnevi – dež. Kljub nedelji dobimo oprano perilo. Z dekleti se odpravimo pogledat razstavo slik, ki jo organizira Američanka, ki je poročena s Čilencem in živi tukaj. O življenju, naravi in živalih v Patagoniji. Izredno lepo. Njene motive (slike) uporabljajo tudi na razglednicah.

Posedamo v kafičih, beremo, se pogovarjamo in surfamo po internetu, pijemo čaj in kavo … kot se za takšno potovanje spodobi J Ob treh je čas za kosilo, vendar je težko najti kakšno odprto restavracijo, ki ni zasedena. Pa še te so odprte samo do 15.30. Na hitro še na čaj in potem že na bus proti El Calafateu v Argentini. Štiri ure nas čakajo … vreme je še vedno oblačno in dežuje. Ne zavidam skupini, ki je komaj danes odšla na treking. Kolikor smo mi imeli lepo vreme, toliko imajo oni sedaj dežja …

Nočni postanek

Dejansko je vožnja trajala kar več kot ŠEST ur – zaradi močnega dežja. Prispeli okoli polnoči, vsi utrujeni. Meni je uspelo nekaj malega spati … Tuš in spat. Jutri se zgodaj zbudimo.

Pa lahko noč!

Patagonska zastava