DMZ - demilitarizirana cona

Petek, 22.2.2013. Zgodaj se prebudim v deževno jutro. Kakšno nasprotje včerajšnjemu sončnemu in vročemu dnevu. Danes se odpravljam na celodnevni izlet 70 km severno od mesta na t.i. DMZ turo. DMZ pomeni »demilitarizirana cona« - papirnata meja med severnim in južnim Vietnamom med leti 1954 in 1975, ki je potekala v 5 km pasu severno in južno od takratne mejne reke Ben Hai. Še danes se tukaj nahaja kar nekaj nemih prič takratnih vojnih aktivnosti. Sprva nevojaški spor med komunističnim severnim Vietnamom, pod vodstvom Ho Chi Minha in zahodno usmerjenim južnim Vietnamom, pod vodstvom katoliškega diktatorja Ngo Dinh Diema, je kasneje prerasel v vojno delovanje, kamor so se vmešali Američani, ki so podpirali južno diktaturo.

Po triurni vožnji se najprej ustavimo ob cesti s pogledom na granitni hrib imenovan Rockpile, od koder je 12 ameriških vojakov nadziralo skoraj celotno območje ceste št. 9 in od koder so koordinirali topniško podporo za bazo Khe San.

Rockpile

Naslednji postanek je nekaj kilometrov naprej, ob reki Da Krong, kjer je potekala t.i. Ho Chi Minhova pot, po kateri so dobavljali hrano in orožje iz severa na jug, za gverilske borce. Danes na njo spominja le še spomenik, ostali del pa so spremenili v normalno asfaltirano cesto. Celotna okolica te poti je bila izredno močno bombardirana s klasičnimi in napalm zažigalnimi bombami, odvrženega pa je bilo tudi veliko kemičnega orožja v obliki plinov. Celotno področje je bilo popolnoma golo, saj so popolnoma uničili vse gozdove v okolici. Kasneje so začeli z pogozdovanjem, kar je vidno še danes.

Spomina na Ho Chi Minh pot - spomenik in moderen most na
mestu nekdanje poti

Markacija ob poti

Od tukaj nadaljujemo proti eni izmed večjih ameriških vojnih baz v tem delu Vietnama: Khe San. Služila je kot izhodiščna točka za poizkuse prekinjanja dobave po Ho Chi Minhovi poti. Seveda jim ni uspelo. Prav tako je bila v centru pozornosti leta 1968, tik pred začetkom ene največjih severno-vietnamskih ofenziv,imenovane Tet. Potekala je v času njihovega novega leta, ki se imenuje Tet. Tukaj je bilo 5.000 ameriških in 1.000 južno-vietnamskih vojakov nekaj več kot dva meseca popolnoma odrezanih od zaledja po kopenski poti. Oskrbovali so jih le iz zraka, pa še to je bilo težko zaradi slabega vremena in slabe vidljivosti. Američani so tukaj izgubili okrog 500 vojakov, severno-vietnamska vojska pa po ocenah okrog 8.000. Kljub velikim izgubam so dosegli taktično zmago in po koncu ofenzive so se Američani umaknili od tukaj.

Ostanki ameriške letalske baze v Khe Sanu

Včasih zelo glasni, danes samo neme priče

Prečkamo reko Ben Hai in se odpravimo do obalne vasice Vinh Moc, kjer so ohranjeni originalni podzemni rovi iz časa vojne. Rovi so od 12 do 24 metrov pod zemljo in imajo 13 vhodov oz. izhodov. Služili so za zaklonišče pred ameriškimi zračnimi napadi in topniškem obstreljevanju. Na področju originalne vasi je še danes vidnih kar nekaj bombnih kraterjev. V samih rovih najdemo kuhinje, toaletne prostore, majhno bolnico, skupni prostor za sestanke in šolanje ter majhne rove za do 4 ljudi. Skupaj je lahko tukaj pod zemljo našlo zaklonišče več kot 250 ljudi.

Eden izmed vhodov v predore Vinh Moc

Notranjost predora

Od tukaj obrnemo nazaj proti jugu in še enkrat prečkamo mejno reko preko mostu Dakrong, kjer so izmenjevali ujetnike tik pred koncem vojne. Na južni strani mostu je skulptura matere in hčerke, ki zreta proti severu, za možem, ki se je šel boriti proti Američanom. V neposredni bližini mostu je tudi eno izmed veliko vojnih pokopališč za severno-vietnamske vojake, imenovano Truong Son. Tukaj leži nekaj sto vojakov, ogromno spomenikov pa je brez imen, saj žrtev niso mogli identificirati.

Spomenik ob reki Dakrong

Nagrobniki padlih vojakov

Ocenjuje se, da je v tej vojni izgubilo življenje več kot 3 milijone Vietnamcev – vojakov, gverilcev in civilnega prebivalstva. Ponovno se je pokazalo, da vmešavanje zahodnih sil v notranje interese drugih držav prinaša le žrtve, največkrat med civilnim prebivalstvom. Leta 1976 je bil Vietnam ponovno združen v enotno državo pod vodstvom komunistov.

Vojni muzej

To je bil tudi zadnji postanek na današnjem izletu in odpravimo se nazaj proti mestu Hue. Zunaj se že počasi noči in čaka nas tri urna vožnja nazaj. V hotel prispem nekaj po sedmi uri zvečer. Sledi večerja, tuš in nato spat.

 

 

Pa lahko noč!

Hue - stara prestolnica

Ponedeljek po vrnitvi iz zaliva Ha Long preživiva umirjeno. Malo dalje spiva, saj je bilo to dvodnevno potovanje kar naporno. Tudi vreme je nekoliko muhasto, saj rahlo rosi. Okrog poldneva se odpraviva na kosilo v najino restavracijo in si privoščiva zaenkrat zadnje skupno kosilo. V hotel se vrneva ravno pravočasno, da naju odpeljejo na letališče. Počakam, da se Nam prijavi za let, nato pa se s hotelskim taksijem vrnem nazaj v mesto. Ostanem še to noč in naslednji dan.

Torek, 19.2.2013. Danes dežuje. Vidim, da bo to zame umirjen dan. Spakiram, se odjavim iz sobe in pustim prtljago v recepciji ter se odpravim z dežnikom po mestu. Danes se sprehajam po ulicah na vzhodnem delu mesta, okrog jezera Gurom v centru mesta, sredi katerega se nahaja stara pagoda Thap Rua in tempelj Den Ngoc Son, imenovan tudi Tempelj žadaste gore.

Pagoda Thap Rua

Danes je na cestah malo turistov, ker je slabo vreme. Okrog jezera je ogromno trgovin in trgovinic z različnimi oblačili, čevlji in drugimi turističnimi izdelki. Vsake toliko so vmes majhne uličice, polne majhnih uličnih restavracij in kavarn, kjer leno posedajo domačini in si ob odlični vietnamski kavi izmenjujejo novice. Promet na cestah pa se zaradi dežja ni zmanjšal. Zdi se mi celo, da je motorjev več kot prejšnji dan. Vsi vozijo z dežnimi plašči, nekateri tudi brez in se sploh ne menijo za dežne kaplje, ki padajo z neba.

Domačini ob igri "dame"

Tipična scena v Hanoiu

Popoldan dež poneha in ulice se napolnijo s turisti. Starejši gospodje posedajo na majhnih stolčkih na pločnikih in igrajo karte ali pa neke vrste damo … moram ugotoviti kako se imenuje ta igra. Nekaj po poldnevu se odpravim na kosilo v najino restavracijo, da si še enkrat privoščim specialitete severnega Vietnama. Po krajšem sprehodu se vrnem v hotel okrog petih popoldan, da v miru počakam na avtobus.

Ura je že krepko čez 19-to in prevoz do avtobusa za nočno vožnjo do mesta Hue zamuja. V recepciji hotela čakam že od 17-tih in pobrali bi me naj ob 19-tih. Končno pride nekdo s skuterjem (!!) da me odpelje do zbirališča. Prva izkušnja z vožnjo na skuterju v Vietnamu in to z nahrbtnikom na hrbtu. Vsekakor nepozabno in nadvse adrenalinsko. Pripelje me do svoje pisarne, kjer čakajo še tri dekleta in skupaj nas posadijo v taksi do kraja, kjer čaka avtobus. Spalnik. Tri vrste enojnih postelj v dveh nadstropjih. Pa da vidimo.

 

Pa lahko noč!

 

Sreda, 20.2.2013. Po 13-urni nočni vožnji prispem do mesta Hue. Moram reči, da sem kar dobro spal na tem avtobusu. Od končne postaje vzamem taksi do svojega hotela, ki je nameščen v turistični četrti mesta Hue – tukaj so skoraj vsi hoteli, od najcenejših do najdražjih. Pa vse restavracije in turistične agencije. Skratka vse, kar turist potrebuje.

Ker soba v hotelu še ni pripravljena, malo počakam v recepciji. Postrežejo mi z zelenim čajem, kar je tukaj običaj in ga pijejo kot mi vodo zraven k vsaki drugi pijači. Potrošna roba pač. Čez nekaj časa me obvestijo, da je soba pripravljena, namestim se in si privoščim tuš. Prav prijeten občutek. Ura je nekaj po poldnevu in zunaj je vroč sončen dan, zato se odpravim raziskati okolico.

Reka dišav

Prebijam se skozi turistično četrt, kjer so nameščeni vsi hoteli, vse restavracije in vse potovalne agencije. Področje obsega kar nekaj ulic in tudi ostalih turistov je veliko na cestah. Prečkam reko Reko dišav po kateri naj bi plul že Marco Polo na svoji poti proti Kitajski. Danes reko uporabljajo predvsem za prevažanje turistov v t.i. zmajevih čolnih. Na drugi strani reke, za obzidjem, se nahaja staro cesarsko mesto. Na skrajnem južnem delu mesta je za še višjimi zidovi skrita citadela in prepovedano mesto. Bilo je sedež cesarske dinastije Nguyen med 17. In 19. stoletjem. Skoraj popolnoma porušeno med vietnamsko vojno s strani Američanov, je danes le delno obnovljeno. Tukaj je živela cesarska družina, konkubine in višji uradniki.

Vstop v prepovedano mesto

Citadelo zapustim na vzhodni strani in se sprehodim skozi ulice starega mesta. Zgradbe tukaj so mešanica tradicionalne in kolonialne arhitekture. Na ulicah srečam ogromno rikš s turisti. Po vrnitvi v novejši del mesta si privoščim kosilo v eni zmed uličnih restavracij. Ponovno se potrdi dejstvo, da je tukaj najboljša, sveža in okusna hrana. Proti večeru se vrnem v hotel, saj sem nekoliko utrujen od nočne vožnje in celodnevnega raziskovanja pod vročim soncem. Potrebno se bo naspati, saj se nameravam jutri odpraviti na raziskovanje okolice mesta s skuterjem. Malo sem živčen zaradi načina vožnje tukaj. Bomo videli kako bo šlo.

Čaj in kava v eni izmed uličnih kavarn

 

Gospodje med balinanjem

 

 

Pa lahko noč!

 

Četrtek, 21.2.2013. Zbudim se okrog devete ure. Po zajtrku se z najetim motorjem odpravim iz mesta v smeri proti jugozahodu, kjer se nahajajo cesarske grobnice in templji. Prvi metri na skuterju v vietnamskem prometu so, hmmm, zanimivi. Hitro ugotovim, kako vse poteka. Dejansko moraš samo pozorno spremljati promet in ne smeš preveč odlašati ali cincati. Tudi ko zavijaš v križiščih brez semaforjev, moraš samo iti v svoji smeri in drugi pazijo, da se ne zaletijo vate. Torej le gre. Peljem se ob manjšem kanalu in se najprej ustavim na majhni obcestni tržnici, kjer prodajajo sveže, še žive, ribe, zelenjavo in sadje. Ker se vse vrši na oz. tik ob cesti je velika gneča in vsi se kar ustavljajo na cesti.

Tempelj v gozdu

Nekoliko izven mesta zavijem desno iz glavne ceste v majhen gozdiček, kjer se nahaja večji tempelj. Menihi se ukvarjajo z urejanjem okolice in ostalimi vsakdanjimi opravili. Na majhnem jezeru znotraj templja je nameščen paviljon, kjer se usedem in prisluhnem šelestenju listja. Prevzame me pomirjajoča tišina in za nekaj minut se preselim z mislimi iz tega mesta.

Paviljon ob jezeru

Menihi pri vsakdanjih opravilih

Lokalno dekle v
tradicionalni obleki

Nadaljujem pot proti cesarski grobnici Tu Duc, ki je oddaljena približno 8 km iz mesta. Dokaj velik kompleks, obdan z visokim zidom, znotraj katerega se nahajajo grobovi cesarja, njegove žene, templji, park in jezero. Seveda je tudi polno turistov, ki jih v večini primerov dovažajo z avtobusi. Nekateri pridejo z motorji, kot jaz, nekaj manj pa celo s kolesi.

Kamniti varuhi grobnice Tu Duc

Zadnje počivališče cesarja Tu Duca

Vračam se nazaj proti mestu in preden zavijem proti centru, prečkam reko in se napotim proti Thien Mu pagodi, ki jo je omenjal že Marco Polo. Nahaja se na samem rečnem bregu in je zaradi svojega visokega stolpa najvišja v Vietnamu. Znotraj samega kompleksa je tempelj, nekaj pomožnih zgradb, kjer živijo menihi in park. V eni stavbi odkrijem starega Austina, vozilo s katerim se je vozil menih Thich Quang Duc, ki se je 11.6.1963 sredi Saigona polil z bencinom in nato zažgal v protest zoper zatiranje budizma s strani katoliškega diktatorja Ngo Dinh Diema. Seveda so tega podpirale ZDA.

Thien Mu pagoda

Veliki zvon v pagodi

Stari Austin

Prostrna riževa polja

Odpravim se proti vzhodu iz mesta. Pot me vodi preko bujno zelenih riževih polj in skozi majhne vasice. Ob tem pogledu ni čudno, da je Vietnam največji izvoznik riža na svetu. Lani je v tem prehitel Tajsko. V mahni vasici je še ena znamenitost in sicer Cau Nguoi japonski most. Edini pokriti most v okolici mesta Hue, zgrajen na tradicionalni japonski način. Na srečo je tukaj le peščica turistov in nekaj lokalnih ljudi. Na eni strani mostu je majhna trgovina in gostilna, ki je v lasti nekdanje pevke. Danes z veseljem naredi domače vaflje in pokliče prerokovalko. Simpatična starejša gospa mi iz dlani razbere mojo preteklost, sedanjost in napove prihodnost. Zame zelo zanimivo prihodnost: da sem na sveže zaljubljen, da se bom naslednje leto poročil in imel dva otroka. Zanimivo in delno resnično…

Pokriti Japonski most

Simpatična vedeževalka - ali se mi bo napovedana
prihodnost uresničila?

Po vrnitvi v mesto se še malo vozim po starem delu in si v lokalni restavraciji privoščim ponovno odlično večerjo: Banh Beo. Naporen in zanimiv dan je za menoj.

 

Pa lahko noč!

Ha Long Bay – Zaliv spuščajočega se zmaja

Sobota, 16.2.2013. Zbudiva se nekaj pred sedmo zjutraj, ker je čas za odhod proti morju. Najprej na zajtrk, nato pa počakava na avtobus. Pripelje skoraj točno okrog osme ure. Na poti poberemo še nekaj ljudi, na koncu nas je 10 – 5 parov. Odpravimo se iz Hanoia proti vzhodu, do okrog 150 km oddaljenega zaliva Ha Long. Cesta je dokaj dobra, vendar vozijo dokaj počasi. Za to pot je minibus potreboval tri in pol ure.

Vreme na poti je oblačno ter tu in tam dežuje ali pa rosi iz megle. Tako je tudi v samem zalivu. Ko prispemo, doživim pravi šok: tukaj se gnete na ducate turistov in v zalivu je parkiranih prav toliko ladij. Prava super turistična lokacija. Upam, da ne bo tako znotraj zaliva. Večina drugih skupin je večjih kot naša, zato vsi računamo, da nas bodo komu priključili. Ko nas odpeljejo s čolnom na ladjo, ugotovimo, da bomo sami. Prva dobra novica. Namestimo se po kabinah. Lepa enoposteljna kabina s svojo kopalnico z toplo vodo. Pravi mali luksuz.

Takoj sledi druga dobra novica: kosilo je pripravljeno. Morska hrana v kombinaciji s tradicionalno vietnamsko hrano. Zelo okusno. Medtem ko jemo, ladja odpluje v notranjost zaliva. V samem zalivu se nahaja okrog 2000 apnenčastih otočkov, ki ga tako uvrščajo med najbolj znane formacije tropskega krasa. Danes so pod zaščito UNESCa kot del svetovne dediščine. Skoraj navpične stene teh otokov so popolnoma poraščene z bujno vegetacijo in od daleč spominjajo na velikanske zobe. Legenda pripoveduje o zmajih, materi z otroci, ki jih je poslal žadasti cesar, da bi ubranili ljudstvo Viet pred napadalci. Zmaji so izbruhali bisere, ki so se spremenili v tisoče apnenčastih otokov in tako preprečili napadalcem izkrcanje. Tako pravi legenda.

Tipičen prizor iz zaliva Ha Long - ribič na poti domov

Počasi se peljemo med otoki in velika količina ladij se nekako porazgubi med njimi po celotnem zalivu. Pravo olajšanje. Na razgledni palubi skupaj opazujemo pokrajino in se prepustimo lepotam narave. Čeprav sta prisotni nizka oblačnost in megla, ravno ta kombinacija daje nekaj magičnega in romantičnega temu kraju. Le veter bi lahko ponehal.

Tudi za varnost je poskrbljeno

Najprej se ustavimo na enem otoku, kjer je peščena plaža in na vrhu katerega je razgledna točka. Ponovno je v okolici otoka polno ladij in na otoku polno preostalih turistov. Na vrh vodi nekaj sto stopnic. Ko prideva gor, se odpre pogled na vse strani zaliva. Časa imamo eno uro. Ta mine zelo hitro, pa imam občutek, da nisem še nič naredil. Nadaljujemo s križarjenjem po zalivu.

Pogled na zaliv iz razgledne točke

Prispemo v bližino ene izmed plavajočih vasi, ki jih ni več kot deset v celotnem zalivu. Ljudje dejansko živijo na plavajočih hišah in se na ta način tudi selijo po zalivu, glede na količine rib. Imajo celo majhne generatorje za elektriko, šolo, trgovino, pošto … Na ogled vasi se odpravimo s kajaki. Ta dvourna ekskurzija je eden izmed vrhuncev tega potovanja. Seveda se mod vožnjo s kajakom tudi zmočimo, tako da se p vrnitvi na ladjo prileže vroč tuš.

Večerna idila v zalivu

Pridružijo se nam še štiri osebe, en par in dve dekleti, ki so rezervirali tridnevno križarjenje po zalivu. Prva dva dneva so bili z drugo skupino, tretji dan pa z nami. Sledi zelo okusna morska večerja; razne kombinacije morske hrane z rižem, zelenjavo in svinjino. Ponovno lahko rečem le zelo okusno. Po večerji še malo posedimo na palubi ob pijači in pogovoru.

 

Pa lahko noč!

 

Nedelja, 17.2.2013. Zjutraj nas zbudijo ponovno ob sedmi uri, sledi zajtrk s kapitanom. Medtem se že peljemo proti največji med tukajšnjimi kraškimi jamam. Seveda se po velikosti in lepoti ne more primerjati z našima, je pa vseeno lepa. Do vhoda je za premagat kar nekaj stopnic, nato pa se podamo v notranjost. Vodič, ki je z nami že od začetka križarjenja, nam razlaga o nastanku jame, kdaj so jo našli in raziskali ter nam kaže različne motive, ki ji z nekaj fantazije lahko razločiš med apnenčastimi formacijami.

Kraška jama po Vietnamsko

Povrnitvi se ponovno vkrcamo na ladjo in počasi se odpravimo proti pristanišču, kamor prispemo okrog poldneva. Sledi kosilo v eni izmed restavracij in nato se vkrcamo na minibus ter odpravimo nazaj proti Hanoju. V hotel prispeva okrog pete ure popoldan. Po namestitvi in tušu se odpraviva v najino restavracijo na obilno večerjo, nato pa še na sladico. Ponovno si dava duška ob tej slastni hrani.

Plavajoča ribiška vas

Prodaja rib

 

Počivanje na razglednem krovu

 

Pa lahko noč!

Dobro jutro, Vietnam!

no, tako se vsaj imenuje film o tej deželi, ki pripoveduje zgodbo iz njene težke zgodovine. Z Nam prispeva sem dejansko v sredo, 13.2.2013 zvečer. Na informacijski točki se dogovoriva za prevoz do hotela in v ponedeljek popoldan za Nam nazaj na letališče. Nekateri morajo delati. Vožnja do mesta traja nekaj manj kot uro, vendar je zelo dinamična in adrenalinska. Pa čeprav ne vozim jaz. Če mislite, da je italijanski način vožnje kaotičen, nepregleden in nevaren, potem ne želite priti sem! Temu bi lahko rekli urejeni kaos. Pa še prazniki so – kitajsko oz. vietnamsko novo leto, kar pomeni, da je na cesti manj vozil kot navadno.

Gneča na cestah Hanoia

Prispeva v hotel, ki je v neposredni bližini centra mesta. vse glavne znamenitosti so oddaljene le nekaj minut hoje. Odlično. Namestiva se v sobi in odpraviva hitro spat. Bil je dolg in naporen dan.

Pa lahko noč!

V četrtek se zbudiva dokaj pozno in zamudiva zajtrk. Opraviva se na ogled bližnje okolice hotela, cilj je mavzolej voditelja Ho Chi Minha. Na poti do tja se ustaviva na kosilu v majhni ulični restavraciji in si privoščiva juho z riževimi rezanci in svinjino. Zelo dobro. Naslednja postaja je kavarna Highland Cafe, kjer strežejo odlično kavo – sicer je ne pijem – in zelo dobre sladice. Seveda se ta obisk malo zavleče. Tik zraven so kar tri znamenitosti mesta: zastavni stolp, Vojaški muzej in Citadela.

Kavarna Highland Caffee

Pogled na čudoviti
zastavni stolp v ozadju

S stolpa se ponudi razgled na neposredno okolico, na vojaški muzej poda njim in citadelo na severu. Vojaški muzej te popelje v 70. leta prejšnjega stoletja, ko je v Vietnamu divjala državljanska vojna z (seveda) ameriškim vmešavanjem. Razstavljenih je kar nekaj ameriških vojaških vozil, letal, helikopterjev in ostale zaplenjene opreme, ostanki sestreljenih bombnikov, način vojskovanja Severno Vietnamske armade ter slike grozot te vojne.

Vojaški muzej - ostanki sestreljenih
ameriških letal

Nasproti stoji spomenik velikemu ruskemu revolucionarju, Leninu. Ostanek velikega prijateljstva s sosednjo Sovjetsko zvezo iz časov hladne vojne. Pred spomenikom se igrajo otroci, na pločniku pa dva mladeniča igrata badminton. Midva se morava umakniti na cesto, če želiva mimo.

Lenin in otroci

Igralca badmintona na pločniku

Kraljeva citadela Thang Long je bila zgrajena v začetku 11. stoletja in je bila del kraljeve palače in sedež kraljevega sodišča vse do začetka 19. stoletja, ko je postal Hue glavno mesto Vietnama. Preostale dele kraljeve palače so uničili francozi v 19. stoletju. Temu so rekli kolonizacija. Sedaj, v času praznovanja novega leta, je v parku pred citadelo razstavljenih kar nekaj bonsai dreves in obilica domačinov.

Citadela Thang Long

Večer se nezadržno bliža, zato se odpraviva nazaj v smeri hotela. Na poti je restavracija Quan An Ngon, ki ponuja zeeelo široko ponudbo lokalne vietnamske hrane. Pred vhodom pa je tudi dolga vrsta ljudi; tako domačinov kot turistov. Očitno je res dobra hrana. Najaviva se in počakava kar nekaj minut pred naju posedejo za mizo skupaj z domačim parom in starejšim parom iz Francije. Restavracija je v bistvu veliko pokrito dvorišče z gosto nameščenimi mizami in klopmi, kuhinja oz. kuhinje pa se nahajajo okrog dvorišča in ponujajo vpogled v pripravo. Na jedilniku je resnično obilna ponudba raznovrstne domače hrane. In resnično samo domače - nobenih pic, špagetov ali podobne zahodne hrane. Malo pogledava kaj jedo pr mizah okrog naju, ter povprašava domač par za nasvet. Naročiva Banh Xeo – neke vrste palačinka s svinjino in zelenjavo, ki se nato razreže in zvija s svežo zelenjavo v rižev papir, Nem Cuan – sveži spomladanski zavitki, kar pomeni, da niso pečeni, Nem Cua Be – pečene spomladanske zavitke in Muc Xien Nuong – pečene lignje. Raznolikost okusov je enostavno fenomenalna. Slastno!

Gneča pred restavracijo

Notranjost restavracije

Odlična hrana ...

... še več!

Po takšni obilni večerji se prileže edino še postelja.

Pa lahko noč!

Nam

Petkovo jutro ne obeta nič dobrega. Hladno je in dežuje. Po zajtrku najprej ostaneva v sobi, ko pa preneha, se odpraviva ven. Danes greva raziskati mavzolej velikega voditelja Ho Chi Minha in njegovo okolico. Na poti se seveda ustaviva na dopoldanski kavi in kosilu v eni manjših restavracij.

Prava dogodivščina je tukaj prečkanje cest. Zaradi gostega prometa in velike količine dokaj hitro vozečih skuterjev in avtomobilov, moraš včasih čakati kar nekaj minut, preden se podaš v to dogodivščino. Prehodi za pešce so siccer označeni, vendar jih vozniki ne upoštevajo. Velja pravilo močnejšega in hitrejšega. In pešci so tukaj v najslabšem položaju. Avtomobili trobijo skuterjem, skuterji trobijo kolesarjem in pešcem. Ti pa tekajo čez cesto kot da gre za življenje. Dejansko tudi gre, saj nihče ne zavira. Zapeljejo samo mimo tebe z enako hitrostjo. Če se preveč obiraš in si neodločen, lahko dokaj hitro pristaneš v bolnici.

Mavzolej Ho Chi Minha

V okolici mavzoleja je večina veleposlaništev, predsedniška palača in veliko uradniških zgradb, sam mavzolej pa je na robu parka. Pa da vidimo »strička« Hoja, kot so ga imenovali. Vstop v mavzolej je prepovedan, kakor tudi vsako približevanje sami zgradbi. Fantje v belih uniformah skrbijo, da se nihče preveč ne približa. Na tleh je narisana rumena črta in vsake toliko tabla z napisom »prepovedano približevanje«. Nam po pomoti prestopi črto, saj si želi pogledati eno drevo in že se oglasi uniformiran fantič ter naju opozori.

Eno-steberna pagoda

Nekoliko v notranjosti parka je budistična »eno-stebrna« pagoda iz 11. stoletja. Midva nadaljujeva proti Templju literature prav tako iz 11. stoletja. V samem templju je bila ustanovljena tudi prva vietnamska univerza v drugi polovici 11. stoletja. V času novega leta, torej sedaj, so v okolici templja kaligrafi, ki napišejo vaše želje na list papirja. Te umetnine služijo kot darilo ali pa domač okras. Največkrat napišejo želje za uspešno izobraževanje svojih otrok. Tempelj je sestavljen iz petih dvorišč, prvi dve sta parka, kjer so nekoč počivali študentje, ostala tri pa so v sklopu templja. Danes je tukaj ogromno družin z otroci.

Vhod v Tempelj literature

Kaligraf

Počasi se sprehodiva nazaj proti hotelu in na poti ustaviva še v najini restavraciji na večerji. Izbereva druge jedi kot včeraj in ponovno so izredno slastne. Na žalost si pozabim napisati vse kar sva jedla. Sedaj pa spat, ker odhajava zgodaj zjutraj proti zalivu Ha Long.

Pa lahko noč!