Kambodža – Sihanoukville in Phnom Phen

Petek, 8.3.2013. Zbudim se okrog sedme ure zjutraj, saj je minibus do Sihanouk Villa predviden za ob osmih. Spakiram stvari in se odpravim na zajtrk v sosednji lokal. Nekaj minut čez osmo me pobere avtomobil in odpelje do agencije, ki organizira prevoze. Tam je že nekaj ljudi in skupaj počakamo še kakšne pol ure preden prispe vozilo. Ponovno je povsem polno. Vožnja do Sihanouk Villa traja skoraj tri ure.

 

 

Izstopimo v centru mesta, kjer so vse agencije, prevozniki, restavracije in nekaj hotelov ter vozniki tuk-tukov. Skupaj z enim parom najamemo tuk-tuk za prevoz do plaže Otres, kamor smo vsi namenjeni. Da si delimo stroške. Vozimo se okrog 15 min, mimo revnega naselja in prispemo na omenjeno lokacijo: peščena cesta dolžine mogoče slab kilometer, na eni strani ceste hostli, na drugi strani, obrnjeni proti morju, pa restavracije in lokali. To je to. Poiščem Mushroom Point, hostel v lasti treh Slovencev, med drugimi je lastnik tudi Roman. Najdem ga v restavraciji na plaži. Prisrčen pozdrav in nato hladno pivo. Zanima ga moje potovanje po tem, ko so mi ukradli potni list pa do sedaj.

Gobice v hostlu

Rajska plaža Otres



Sončni zahod

Večerna idila

Popoldan preživim posedajoč na plaži in v restavraciji, sprehodim se po okolici – sicer ni veliko za videti. Večerja je tradicionalna kamboška morska hrana. Odlično. Tudi kuhar je Slovenec – prišel za nekaj mesecev sem.

 

Po večerji še posedamo v lokalu v družbi z Američanom, ki je bil filmski producent in pozna polovico Hollywooda. Med zanimivim razgovorom preteče kar nekaj pijače. Ko odide, se odpravim spat.

 

Pa lahko noč!

 

 

Sobota, 9.3.2013. Danes sem se pozno zbudil. Nikamor se mi ne mudi, no ja če izvzamem dejstvo, da popoldan odhajam v Phnom Phen, glavno mesto Kambodže. Po zajtrku se prestavim na plažo in malo počivam, preden se okrog poldneva odpravim na avtobus v mesto.

Vozimo se nekaj več kot sedem ur. Prispemo na glavno avtobusno postajo in ko se izkrcamo, planejo na nas vozniki tuk-tukov in nam ponujajo prevoz do hostlov. Povprašam nekaj oseb kam gredo, da si delimo stroške in najdem dekle iz nizozemske - Lindo, ki gre v hostel dve ulici vstran od mojega. Združiva moči in si najameva prevozno sredstvo. V mestu bo ostala dve noči kot jaz, zato se dogovoriva, da se jutri dobiva in skupaj odpraviva na raziskovanje mesta ter tako deliva stroške.

Hostel je majhen, vendar prijeten in poln. Nahaja se v manjši ulici v eni najboljših sosesk v mestu. Beri najdražjih. Okrog in okrog so velike hiše, vile in manjši stanovanjski bloki z varnostniki, nekateri celo oboroženi, na cestah sami dobri avtomobili. Sostanovalec me pouči o bližnjih trgovinah in možnostih za prehranjevanje. Skupaj se odpraviva do trgovine, da nakupim nekaj stvari in si istočasno malo ogledam okolico.

Hitro se odpravim spat, ker sem utrujen po dolgem in napornem dnevu. Pa še jutri bi naj cel dan pohajkoval naokrog in raziskoval mesto.

 

Pa lahko noč!

 
 

Nedelja, 10.3.2013. Zbudim se nekaj po osmi uri in se odpravim na zajtrk v hostlu. Po zajtrku se sprehodim do sosednjega hostla, kjer je nameščena Linda, saj sva dogovorjena za ob devetih. Linda že čaka, skupaj s parom iz Kanade, ki se nama bo pridružil. Odločimo se za celodnevno turo po mestu in njegovi okolici, ki ponuja oglede najbolj znanih in turističnih lokacij. Seveda za to najamemo tuk-tuk in svojega voznika, ki nas bo čakal pred posameznimi znamenitostmi.

Družina na izletu

Več kot tri desetletja po morilskem Pol Potovem režimu, je obnova mesta Phnom Phen v polnem zagonu. Ulice brenčijo, gradbeni žerjavi delajo s polno paro. Mesto, ki je bilo skoraj popolnoma izpraznjeno z uredbo Rdečih Kmerov leta 1975, je ponovno središče upanja in priložnosti. Phnom Phen se dviga iz pepela. Ni bilo pričakovati, da bo to lahko. In tudi ni bilo.

To je eno najbolj privlačnih mest v JV Aziji, ki ponuja pestro izbiro aktivnosti, čudovito mešanico kmerske in francoske kolonialne arhitekture ter enkratno vzdušje v novo odprtih barih in restavracijah ob rečnem obrežju. In Phnom Phen ponuja še dve vabljivi sestavini: zanimivo zgodovino in ščepec eksotičnosti.


Kraljeva palača

Kraljeva palača je idealno mesto za začetek potovanja v življenje ene tukajšnjih najbolj fascinantnih oseb dvajsetega stoletja: kralja Norodom Sihanouka. Znotraj palače je Srebrna pagoda, katere tla so prekrita z neverjetnimi 5 tonami (!!) srebra. Pagoda je tudi domovanje dveh izjemnih skulptur: kipec smaragdno-kristalnega Bude, sedečega na zlatem podstavku in kip Bude v naravni velikosti iz čistega zlata, ki tehta 90kg ter je okrašen z več kot 2000 diamanti.

Srebrna pagoda

Svetovno največja zbirka Angkorskih skulptur domuje v neposredni bližini v Nacionalnem muzeju, ki je, kljub svoji skromnosti, eden najbolj čudovitih azijskih muzejev. Popelje vas v daljno zgodovine te dežele in vam predstavi eno najbolj osupljivih starodavnih civilizacij.

Vendar tukaj niste nikoli daleč vstran od enega bolj nedavnih poglavij v zgodovini Kmerov – grozljive vladavine Rdečih Kmerov. Že na ulicah mesta srečate številne invalidne berače brez rok ali nog, kot posledico velikega števila min, ki so še danes povsod po deželi. Še globlje v grozote, ki so jih preživeli nekateri prebivalci te dežele, se lahko poglobite z obiskom muzeja genocida Tuol Sleng znanega tudi kot S21, nekdanje šole, ki so jo Rdeči Kmeri spremenili v koncentracijsko taborišče. Nekoliko izven mesta so zlovešča polj smrti Choeung Ek, zadnje počivališče več kot 10.000 barbarsko umorjenih moških, žensk in otrok. Sprehod med plitvimi grobovi še danes razkriva ostanke oblačil in kosti tukajšnjih žrtev. In takšnih polj je v Kambodži še veliko. Obisk teh dveh lokacij je grozljiva izkušnja ne nazadnje tudi zato, ker zraven prikazanih grozot, ki so se tukaj zgodile, poskušajo počlovečiti storilce barbarskih projektov Rdečih Kmerov.





Spomenik žrtvam v Choeung Ek



 

Plitvi grobovi na poljih smrti

Vstop v zloglasni muzej

Celica za zasliševanje in muženje

Nekdanji rablji

Dan, zaznamovan z ekstremoma lepot in grozot, zaključim v prijetni družbi Kolumbijke Erike in njenega prijatelja, ki že več kot dve leti živita tukaj. Pijača v enem izmed barov na zvečer zelo živahnem rečnem obrežju in nato še odlična večerja v ulični restavraciji nekje v bližini mojega hostla, so pika na »i« prelepega dneva, polnega mešanih občutkov.

Idila ob rečni obali

Rečni breg - priljubljeno shajališče domačinov in turistov

Sončni zahod nad zanimivim mestom

 

 

Pa lahko noč!

Delta reke Mekong - Can Tho

Sreda, 6.3.2013. Danes sem dolgo spal, saj je bil včerajšnji dan dokaj naporen in dolg. Po zajtrku se pozanimam za najem skuterja v hotelu, vendar je relativno drag. Odločim se, da poizkusim srečo pri kakšni agenciji ali drugem hotelu. Odpravim se proti centru mesta, saj je tam največ možnosti, da kaj najdem.

Izposoja skuterja tukaj je dokaj težavna, saj ga pri agencijah ni mogoče dobiti, izposoja je možna le v dveh hotelih. Končno najdem ugodno ceno in počakam, da mi ga dostavijo. Celotno dogajanje v centru mesta in na reki se odvija pod budnim očesom strička Hoja. Seveda njegovega spomenika.

Dogajanje v mestu in na reki spremljastriček Ho

Iz mesta se odpravim proti kraju Cai Rang, kjer se zjutraj odvija plavajoča tržnica, največja v Vietnamu. Le-to si bom ogledal jutri zjutraj, ob zelo zgodnji uri. Počasi nadaljujem proti turistični vasi My Khanh, kjer ponujajo sprehod skozi sadovnjake in pokušino domačih jedi.

Kitajski tempelj z zanimivimi znaki

Kitajsko pokopališče

Vožnjo nadaljujem po glavni cesti št. 923 proti severu, na kar pri kraju Tan Long zavijem na manjšo lokalno cesto v smeri vzhoda. Cesta vodi med zelenimi riževimi polji, nasadi bananovcev in skozi manjše vasi. Nekje na poti zavijem s te ceste na resnično ozko pot, ki je dejansko prevozna le s skuterji, in se vije ob manjšem kanalu do ene izmed manjših vasi. Ta vas se je dolga kar nekaj kilometrov neposredno ob kanalu na levi in desni strani. Tu in tam sta obe obali povezani s kakšnim mostom.

Kanal ob katerem je majhna vas



Majhni mostovi povezujejo levi in desni breg vasi

Vrnem se na manjšo cesto in nadaljujem proti vzhodu, v smeri reke Song Hau. Ustavim se nekje ob poti, da si odpočijem in malo ogledam okolico, ko se najprej ustavi eno dekle in me pozdravi v polomljeni angleščini ter vpraša kam grem. Tik zatem se ustavi še mladenič, študent, ki govori skoraj tekoče angleško. Povpraša me, kaj delam tukaj in kam se namenjen ter ali imam čas, da me povabi domov k svoji družini. Živi dokaj blizu in ker se mi nikamor ne mudi, privolim. Tudi dekle se nama pridruži. Odpeljemo se do njegove hiše. Živi s stricem in teto ter tremi sestrami. Oče in mati sta na delu v Saigonu in tam tudi živita tako, da se vidijo le redkokdaj. Razkaže mi hišo in njihovo posest, spoznam njegovo sorodstvo in nato ob pogovoru posedamo v senc ob pijači.

Revni del mesta

Odpravim se naprej in kmalu prispem do kraja Binh Thuy, kjer zavijem nazaj proti izhodišču. Odpeljem se še skozi obmestno barakarsko naselje ob reki. Samo reka ločuje turistični center s hoteli in restavracijami, nakupovalnimi centri in lepimi hišami od tega kraja, kjer so nekatere hiše sestavljene zgolj iz lesa in kovinskih plošč, kjer ljudje živijo na robu eksistence. In tukaj si predrem gumo na skuterju. Prijazni fantje me napotijo do tukajšnjega »vulkanizerja« - delavnica je kar ob cesti pred dnevno sobo.

Prevoz preko reke

Fantje so nudili pomoč ...

 

... in me napotili k "vulkanizerju"

Pot nadaljujem do novega mostu, ki je odvzel delo trajektov. Zanimiva konstrukcija. Vrnem se nazaj, saj se dan počasi končuje. Na ulici si privoščim večerjo,sicer ne vem točno kaj je, je pa zelo okusno: neke vrste palačinka z zelenjavo in prepeličjimi jajci. Njam, njam.

Most do mesta Can Tho

Neznana palačinka ...

 

... in njena prodajalna

Vrnem se v hotel, se stuširam in nato spat. Jutri bo dooolg dan.

 

Pa lahko noč!

 

Četrtek, 7.3.2013. Zbudim se zelo zgodaj – ob pol šestih! Danes odhajam na štiriurno vožnjo s čolnom do plavajoče tržnice v Cai Rangu, ki je oddaljen 6 km iz mesta Can Tho. Iz hotela nas je sedem, ki gremo. S taksijem nas odpeljejo proti reki, kjer se vkrcamo v tri manjše čolne. Tukaj dobimo tudi zajtrk: sendvič in sadje. Zanimivo je, da te čolne upravljajo v večini ženske.

Voznica čolna

Na palici je njihova
ponudba

Odpravimo se po reki navzgor do kraja Cai Rang. Zanimivo je opazovati samo dogajanje na reki ob tako zgodnji uri. Po nekaj več kot 30 minutni vožnji prispemo do same tržnice. Tukaj je množica velikih ladij z različnim sadjem in zelenjavo, v lasti večjih kmetov ali celo vasi. Ti sem pripeljejo svojo robo in jo nato prodajajo manjšim prodajalcem, ki jo nato preprodajo končnim kupcem na manjših trgih po mestu ali na svojih uličnih prodajnih mestih. Tukaj torej ne prodajajo končnim kupcem. Vsaka ladja ima palico, na kateri so navešeni produkti, ki jih ponujajo – zelje, ananas, korenje…, kot v supermarketu in vsi, ki prodajajo te artikle so skupaj na enem mestu. Tako enostavno najdeš kar iščeš. Med temi velikimi ladjami je kar nekaj turističnih čolnov, kot naš.

Velike ladje, polne dobrin

Dogajanje na plavajoči tržnici

Tako se vrši nakup in pretovarjanje

Vožnjo nadaljujemo po manjšem kanalu do majhne lokalne »tovarne« riževih izdelkov. Ponujajo rižev papir, riževe rezance in različne druge proizvode. Zanimivo je videti, kako naredijo rižev papir, ki se uporablja v restavracijah za različne menije. Pa rezance.

Pridelava riževega papirja

Končni izdelek ...

... in njegovo sušenje

 Vrnemo se nekaj po deveti uri, tako da spakiram in počakam na prevoz do avtobusne postaje. So točni. Prav tako avtobus v smeri Rach Gia. Vožnja traja skoraj štiri ure in ko prispem, ravno še ujamem mini-bus proti obmejnemu mestu Ha Tien. Namenjen sem v Kambodžo, do kraja Sihanouk Ville. Do mejnega prehoda moram priti pred šesto uro zvečer, ker ga potem zaprejo oz. ni možno dobiti več vize za prehod. Prispem nekaj po četrti uri in vzamem moto taksi do mejnega prehoda. Seveda mi poskuša prodati individualni prevoz do mojega cilja za visok znesek. Odklonim. Na meji ni težav: izstopim iz Vietnama in malo počakam, da pridobim vizo za Kambodžo. Pa sem tukaj.

Poiščem mini bus za nadaljnji prevoz in se odpravimo najprej proti mestu Kampot. Slaba dva kilometra od meje se vozilo pokvari. Voznik ga najprej poizkuša popraviti, nato pa se po slabi uri le odloči, da pokliče nadomestno vozilo. Traja nadaljnjo uro in pol prede prispe, nato pa se odločijo, da bodo pokvarjeno vozilo odvlekli zraven. Vozimo se počasi, zelo počasi. Ura pa teče. Ko prispemo v Kampot je ura že krepko čez deveto zvečer, prevoza naprej pa seveda ni. Moram prespati tukaj in jutri nadaljevati pot v smeri Sihanouk Villa ter plaže Otres.

 

Pa lahko noč!