Vientiane - glavno mesto Laosa

Sobota, 5.1.2013. Po tistem, ko smo se odpavili v torek spat, so na plano prišli domačini, ki so še vedno na svoj način proslavljali po-novo leto. Na plano so privlekli karaoke. In temu, kar je sledilo, bi težko rekli petje. Vsekakor pa je bilo zeloo glasno. To je vplivalo na kakovost nočnega počitka.

V sredo zjutraj se dobimo na skupnem zajtrku, saj smo vsi v različnih hostlih. Po obilni prehrani najamemo kolesa – nekaj podobnega gorskim, le da menjalniki slabo oz. sploh ne delujejo - in se odpravimo proti plavi laguni in votlini Tham Phu Kham. Oboje je oddaljeno približno 6 km od mesta, cesta pa je makadamska in s kolesi brez vzmetenja težko prevozna. Vmes se večkrat ustavimo, da počakamo vse udeležence in se poskušamo sporazumevati z otroci.

Na poti s kolesi

Razjarjena petelina

Prispemo do modre lagune, kjer je tudi votlina. Sicer nekoliko višje na hribu, kar pomeni, da se moramo najprej malo sprehoditi, preden lahko uživamo. Vzpon je kratek a dokaj strm, vendar je v votlini prijetno hladno. Od vstopu je večja dvorana, v kateri je ležeči buda, ki ga ob določeni uri obsije sonce skozi odprtino v steni. Votlina se nadaljuje naprej v notranjost, kjer potrebujemo svetilke. Premikanje med skalami in stalagmiti je dokaj naporno v temi in osvetlitvi zgolj z naglavno svetilko. Po vrnitvi nazaj se namestimo v obvodnem paviljonu in si naročimo kosilo. Vsi smo zelo lačni. Modra laguna so dejansko zelo globoki tolmuni v katerih se namakajo ljudje, nekateri celo skačejo v njih z drevesa. Okrog četrte ure se odpravimo nazaj proti mestu. Ko pridemo do koles nas čaka neprijetno presenečenje: na Vanjinem kolesu sta prazni obe gumi. Seveda nima nihče zraven tlačilke, zato se odpravimo peš. Pri eni bližnjih hiš si sposodimo tlačilko, vendar sta gumi očitno preluknjani. Jaz menjam kolo z Vanjo in se z njenim poskušam peljati. Delno uspeva, delno pešačimo. V mesto prispemo, ko se že prične večeriti. Hiter tuš in nato zadnja skupna večerja. Po večerji se poslovimo, ker Izraelki ostaneta tukaj, midva z Vanjo pa jutri proti Vientianu.

UUmetniški vtisi na poti

Osvetljene v temni votlini Tham Phu Kham

V četrtek zjutraj se odpravimo proti glavnemu mestu Vientiane. Zbudim se nekaj pred deveto, da v miru spakiram stvari in se nato odpravim na zajtrk. Vse poteka umirjeno in ob pol desetih naju z Vanjo pobere taksi do avtobusne postaje, kjer čaka normalen avtobus. Hitro se napolni in odpravimo se na pot. Za razliko od poti proti Vang Viengu je ta bolj udobna in tudi cesta je v malo boljšem stanju. Po skoraj štirih urah prispemo v Vientian, glavno mesto Laosa. Doživim pravi šok. Po mesecu dni bivanja in premikanja po manjših mestih in naseljih, je sedaj pred menoj to milijonsko mesto s prometom in vrvežem ljudi. S taksijem se odpravimo do centra mesta in poiščeva si hostel. Dosti je zasedenega, zato se namestiva v prvem hostlu, ki še ima kaj prosto. Skupna ležišča, čisto in dokaj glasno … zato imam čepe za ušesa!

Sončni zahod nad reko Mekong

Prvi vtisi o mestu so … hmmm, zanimivi. Je veliko mesto, povsod se čuti francoski pridih – skoraj vse table so dvojezične, le da nihče tukaj več ne govori francosko. Mesto ima kar nekaj templjev in znamenitosti, kot je slavolok zmage. Kot v Parizu, le da manjši. Muzeji, predsedniška palača in spomeniki kraljem. Klasika.

Glavna avenija ....

... s slavolokom zmage

Malo sem se prehladil. Zanimivo. Na severu, kjer je bilo hladneje nič, potem pa prideš v vroč kraj in stakneš prehlad z rahlo angino. Kot takrat v Iranu.

Priprave na molitev

Včeraj sva se z Vanjo odpravila s kolesi do templja Wat Sokpaluang, kjer ponujajo tradicionalno Laoško masažo in zeliščno savno. Savna je v preprostem lesenem prostoru z dvema luknjama v tleh, skozi kateri prihaja para in tremi klopmi za po tri ljudi. Kljub vročemu dnevu se prav prileže … zeliščna para pripomore k boljšemu dihanju. Me pa tudi utrudi in sprosti. Med vsakim izhodom ponudijo vroč čaj. Zaključim s savno in počakam, da se ohladim,ter si privoščim še masažo. Je podobna tajski, mogoče malo manj močna. Ena ura mine kot za stavo in moje počutje je primerno za v posteljo. Po tej sproščujoči zadevi se udeleživa še meditacije z menihi. Predstavijo nam kako se pravilno usede, držo in način dihanja za sedečo meditacijo in meditacijo med hojo. 20 min sedeča meditacija, nato 20 min meditacije med hojo in ponovno 20min sedeče meditacije. Zanimivo.

Po vrnitvi nazaj v mesto sledi večerja, nato se odpraviva vsak v svoje hostel Tuš in nato zaslužen počitek.

Menih med Budami

Stupa Pha That Luang

Pa lahko noč!

Luang Prabang

Sobota, 29.12.2012. Mesto Luang Prabang je, kot rečeno, zelo podobno Chaiang Maiu. Sicer je manjše in viden je močan vpliv francoske kolonialne arhitekture, vendar ima podoben šarm. Glede na velikost mesta je tukaj procentualno več turistov, ki pa se nekako razgubijo tekom dneva. Le zvečer na majhnem nočnem trgu jih je v izobilju.

Menih v templju

Prvi dan tukaj izkoristim za spoznavanje mesta. Skupaj s Hrvatico Vanjo in dvema Izraelkama – Dafne in Ronny – se odpravimo po mestu. Ozke uličice, kolonialne zgradbe polne lokalov, knjigarn in sob za najem ter templji, določajo podobo tega mesta. Večina templjev ima zaprta vrata v glavni objekt, ker tukaj veliko kradejo, tudi iz sakralnih objektov. Pri enem imamo srečo, saj trije lokalni ljudje pridobijo dovoljenje za vstop. Seveda izkoristim priložnost, tudi za kakšen posnetek v notranjosti. Mimogrede povprašamo meniha ali govori angleško in ali ima interes za pogovor. Privoli, samo da zaklene tempelj. Usedemo se na klopco pod drevesom in začnemo postavljati vprašanja. Kakšno je življenje budističnega meniha? Kako dolgo je že tukaj? Od kod je? Bo ostal celo življenje menih? Iz kako velike družine izhaja? … Vprašanja so kar vrela iz nas in mladi menih se je trudil podajati odgovore na njih v angleškem jeziku, kar mu je uspevalo zelo dobro. Omenil je tudi, da je zvečer večerna molitev menihov ter da si naj zjutraj ogledamo ceremonijo zbiranja daritev oz. hrane po ulicah mesta.

Tempelj pri palači



Nadaljujemo sprehod, ogledamo si še nekaj templjev, palačo, knjigarne … dan se počasi preveša v večer, zato se odpravimo na večerjo na tržnico. Dogovorimo se, da si jutri zjutraj ogledamo ceremonijo ter se nato odpravimo do slapov Khuang Si, ki so oddaljeni približno 25 km od mesta. Z Vanjo si greva ogledat večerno molitev, Izraelki pa na balet. Po molitvi na ogled filma v eno izmed knjigarn. Moram priznati, da se je po dolgem času prav prileglo pogledati dober film.

Večerna molitev

Slap Khuang Si

V nedeljo se zbudim zelooo zgodaj – ob šestih! Odpravim se na ogled jutranjega pobiranja hrane in uličnih molitev, ki jih izvajajo menihi. Zelo zanimivo. Nekateri turisti ne spoštujejo te ceremonije in se z objektivi zaganjajo v menihe. Kasneje sledi zajtrk, in nato se odpravimo proti slapu Khuang SI. Tuk-tuk te odpelje tja, počaka dve do tri ure in nato te zapelje nazaj.

Slapovi so prečudoviti. Kaskadno razporejeni, z majhnimi bazeni, kjer se turkizno-zelena voda nekoliko segreje, ter padcem od nekaj metrov do nekaj deset metrov. Tudi ljudi je dosti, saj so idealno pribežališče v vročih dneh za turiste in domačine. Pa še kopaš se lahko na nekaterih mestih. Vzpnemo se čisto na vrh od koder je razgled na celotno dolino in lahko hodiš skoraj po robu, kjer se slap prične.

Ko se popoldan vrnemo, malo počivam, nato pa na večerjo in ponovno na ogled filma. Moram priznati, da prav paše.

Ponedeljek, silvestrovo, le nekaj ura nas še loči od začetka 2013. Odločim se, da današnji dan preživim umirjeno. Dekleta se z najetimi kolesi odpeljejo, jaz pa ostanem v hostlu. danes pride kar nekaj novih ljudi, med njimi španec Jorgi, ki s kolesom potuje po svetu, Avstrijka, ki poleti v švicarskih Alpah čuva krave in Brazilka Pauleta. Skupaj gremo malo po mestu, drugače pa posedamo in se pogovarjamo.

Pobiranje hrane in molitve za ljudi ... ob šestih zjutraj

 

Zvečer se z Vanjo, Dafne in Ronny skupaj odpravimo najprej na lokalno novoletno praznovanje nekje do 21-tih, nato pa na najbolj »in« lokacijo in sicer bar Utopia. Danes bi naj bilo odprto do jutranjih ur, saj se po navadi zapira pred polnočjo. Skoraj vsi iz našega hostla so tukaj, pa še polovica preostalega mesta. vzamemo pijačo in se odpravimo na odprti del, kjer je odprt ogenj in plesišče. Zabava se je že začela. Ples, pogovori, flirtanje, pijača in tudi kaj močnejšega. Seveda če kdo želi. Plešemo, se zabavamo in spoznavamo nove ljudi … prične se odštevanje in ob polnoči skupaj zažgemo velikega slamnatega moža sredi plesišča. Zabava se nadaljuje, število udeležencev se počasi zmanjšuje. Tudi mene okrog druge ure premaguje spanec, zato se odpravim nazaj. Dekleta še ostanejo. Presenečen sem, ko pridem v hostel, koliko ljudi že spi. Noč bo kratka, saj že ob osmih odhajam proti kraju Vang Vieng. Tudi ostala dekleta gredo tja.

Srečno in veselo 2013!!!

 

Torkovo jutro je za spremembo sončno in dokaj hladno. Do sedaj je vedno bilo zjutraj nekje do poldneva megleno in šele nato se je sonce prebilo. Danes sprememba. Ker je nov začetek. Z vanjo se vkrcava na tuk-tuk do avtobusne postaje, kjer prestopiva v t.i. VIP-bus ali po domače kombi. Vožnja pusti dvojni vtis. Prvič – pokrajina je prečudovita. Vzpenjamo se na hribe, pod nami se odpirajo strme pečine, prevladujoča barva je zelena, saj so gozdovi skoraj neskončni.

Drugič – cesta je v katastrofalnem stanju. Ozka in serpentinasta, zraven tega pa še luknja pri luknji. In da to ni dovolj, se občasno pojavijo deli povsem brez asfalta, kot testna proga za terenska vozila. Tukaj so zelo pogosti plazovi v deževni sezoni, zato nič malokdaj cesto preprosto zasiplje ali celo odnese.

Vsi smo utrujeni po kratki noči, nekaterim je slabo in vožnja traja malo več kot pet ur.

Mesto Vang Vieng je majhno in slovi oz. bolje rečeno je slovelo, po zabavah in drogah. Dokler niso pred dvema mesecema po smrtni nekaj popotnikov zaprli obrečne lokale in omejili opijate. Zaenkrat je težko reči kaj več, ker smo prispeli popoldan in nisem imel časa kaj več raziskati. Z Vanjo greva na pozno kosilo in srečava Izraelki, ki sta bili na drugem busu. Dogovorimo se, da jutri s kolesi raziščemo okolico. Sedaj pa hitro spat, ker sem zaspan.

Pa lahko noč!