KRUNG THEP (Bangkok) – mesto angelov

Sobota, 17.11.2012. Ob 8.10 se je potovanje nadaljevalo. Naslednjih 5433 km. Tokrat je bilo letalo večje, bilo je manj ljudi – sedež na sredini je bil prost, torej več prostora, tudi hrana in ponudba na splošno sta bili boljši … sedja sem jih lahko postavil ob bok s prej omenjeno letalsko družbo. Gospoda, ki je sedel zraven mene je bil iz Irana. In tako sem obujal spomine na te čudovite ljudi in deželo.


Sončni vzhod na letališču v Dohi

Po pristanku potrditev vize, prevzem prtljage in menjava denarja, nato pa na Sky train – vlak, ki te najhitreje in najceneje prepelje v mesto. Pri izstopu na postaji Sala Daeng je sledil šok: vročina in izjemno visoka vlažnost! Prvih nekaj korakov z nahrbtnikom je bilo peklenskih: z mene je teklo kot iz škafa. Ampak nisem bil edini.
 

Nočni vlak do hostla

Po namestitvi je sledil prvi ogled okolice: prodajalci stvari na ulici, ki ponujajo skoraj vse in kjer se moraš pogajat za cene. Kupil sem dve majici s kratkimi rokavi, ker sem s seboj vzel samo eno in so tukaj izredno poceni. Nato sem si privoščil še Pad Thai – testenine z rakci in pivo. Pravo olajšanje po dveh dneh prehranjevanja na letalih. Vrnil sem se nekaj po polnoči, v sobi sta bila samo dva sotrpina. Malo smo se pogovorili in izmenjali informacije. Ostali so očitno prišli še kasneje, ko sem že spal. Edini načrt za ponedeljek: naspati se in si v zmernem tempu ogledati mesto.

Pa lahko noč!

 

Gneča na nedeljski tržnici

Nedelja, 18.11.2012. Dan se je začel pozno, zelo pozno. Seveda po lokalnem času. Zbudil sem se namreč komaj okrog poldneva in seveda zamudil zajtrk! Preostala sta mi sadje in voda. Ob nedeljah se moraš odpraviti na tržnico, mi je svetovala prijazna gospodična v recepciji. Z BTS-om, vlakom, ki vozi nad cestami, na sever do tržnice Chatuchak – prostor, kjer lahko najdeš vse kar iščeš (njihov promocijski slogan http://www.chatuchak.org/ ). In to sem tudi storil. Saj ne da sem kaj iskal. V centru je bil namreč Barak (Obama) in sta bila dva templja zaprta, pa nisem imel drugam kot sem. Tako kot še polovica drugih v Bangkoku, ostali so bili očitno že tam. Gneča na vlaku, gneča na peronu in, uganite, gneča na tržnici. Če zraven dodaš še tropsko vročino in visoko vlažnost ne potrebuješ savne – s tebe lije, ko samo počasi hodiš.




Gneča pred tržnico

Zraven vseh vrst stvari so tukaj tudi ulični prodajalci hrane. Moram reči, da uporabljajo nekakšno sestavino, ki prav smrdi. Odločil sem se, da dokler ne ugotovim kaj to je, nič ne naročim. Po ogledu tržnice – kupil seveda nisem nič – sem šel počivat v bližnji park Kraljice Sirikit. Pravi balzam v primerjavi z gnečo na tržnici.


Umirjeni park Kraljice Sirikit

Privoščil sem si še sveže sadje, ki ga pa ponudijo s sladkorjem in enako smrdečo (kar zadeva mojega okusa) pasto s čilijem, kot sem jo vohal prej. Kako bi naj to šlo skupaj s svežim sadjem, ne vem, ker nisem preizkusil, je pa v redu, da imamo različne okuse. Kakšno sadje sem pravzaprav naročil, še zaenkrat ne vem. Bilo je podobno grozdju, ko sem ga gledal skozi plastiko, v realnosti pa je bilo kot pomanjšana zelena buča, z zelo trdo peško v sredini in kislo-grenkim okusom. Zato torej sladkor. Vsega nisem zmogel. Iz parka sem se odpravil do Spomenika zmage (Victory Monument). Sem so prišli očitno tudi ostali s tržnice, ker je bila ponovno velika gneča.



Spomenik zmage

V enem izmed nakupovalnih centrov sem si privoščil nekaj za pod zob. To je bil pravi podvig, ker skoraj nihče ne govori angleško, nemško ali slovensko. V eni restavraciji – bilo jih je kar nekaj tam naokrog – sem našel menu v angleščini in si naročil nekaj podobnega kot pražen riž s škampi in jajčno omleto. Zraven pa sem dobil – uganili ste: sladkor in tisto smrdečo zadevo. Tokrat v tekoči obliki s čilijem. Po nekaj minutah neuspelih poizkusih poizvedovanja, iz česa je ta tekočina, se je uslužbencev restavracije usmilila ena domačinka-gostja, ki pa je govorila polomljeno angleščino. Uspelo nama je identificirati ribo kot glavno in edino sestavino. Omaka se imenuje Nam Pla in bazira na fermentirani ribi (sardelice, sol, sladkor in voda). Uporablja se kot začimba, ki intenzivira okus jedi, brez da pusti okus po ribi. Kar je res, le da resnično neznansko smrdi.

Kosilo ob cesti

Noče se je že spustila na mesto. Sledila je vrnitev do ulice Silom (kjer je hostel) in sprehod po njej, ter nakup vode in nekaj prigrizkov za naslednji dan. V hostlu sem se zapletel v pogovor z lastnico in receptorko ter kasneje še z dvema popotnicama. Ena že na odhodu – posredovala mi je nekaj koristnih informacij predvsem o Kambodži – in druga, ki je ravno prišla, vendar gre najprej  na jug in kasneje na sever. Mogoče se konec meseca ponovno srečava v Chiang Maiu.

A še ena informacije: denar se bolj splača menjati v mestu kot na letališču.

Zajčica za lahko noč :-)

Pa lepo spite, jaz bom!

Od Ljubljane do Dohe na poti v Bangkok

Vsak začet je lahek …teoretično. Moj dan se je začel zanimivo. Kljub temu,da se navadno pravočasno zbudim tudi brez budilke, sem nekako »zaupal« napravi in se brez težav potopil nazaj v spanec (pravičnega). Vsaj dokler ni zazvonil telefon in je voznik taksija sporočil, da čaka pred hišo. Komaj takrat sem se zavedel, da normalna jutranja procedura odpade … in da se moram v manj kot desetih minutah pripraviti za odhod. Kasneje sem ugotovil, da sem sam naredil napako, ko sem napačno nastavi budilko – eno uro prepozno (!). Dobra stran vsega je bila, da zaradi tega nisem bil preveč živčen ter da sem vse že imel spakirano od prejšnjega večera in se nisem rabil ukvarjat še s tem. Zajtrk je potekal delno v taksiju in delno na avtobusni postaji. Odhod in sama vožnja do Benetk so minili brez zapletov. Vsaj nekaj!

Sledil je 4156 km dolg let do Dohe s Qatar airlines. Kolikor nekateri to družbo kujejo v nebesa in jo postavljajo nad Emirates moram reči, da so se na tem poletu do Dohe slabo odrezali. Vsaj kar se primerjave z Emirates tiče: na letalu je bilo prevroče, okusna vendar povprečna hrana in bora izbira multimedijskih aktivnosti. Za povrh vsega pa je za menoj sedela gospa z majhnim otrokom, ki se je skoraj ves čas jokal in še sedeža nisem mogel nagniti nazaj (nima sicer nobene zveze s kvaliteto letalske družbe :-) ). Da o kakšnem daljšem spancu ne govorimo. Pozitivno ob prihodu v Doho: zunanja temperatura je 25°C ob 21-tih po slovenskem času oz. 23-tih po lokalnem času (dve uri so pred nami). Sledilo je 8 (osem) ur čakanja na letališču. Upal sem na kakšen miren kotiček, kjer bi lahko v miru malo zadremal … pa je bila ves čas neznanska gneča in skoraj nikjer prostora za sedet. Pa tudi zunaj na letališki stezi je bil bolj gost promet kot v Mariboru, ko se v današnjih dneh pelješ mimo radarjev.

Že se je dozdevalo, kot da bom ostal brez spanca, ko sem našel poseben prostor, namenjen prav spanju: nekoliko odmaknjen od gneče, udobnejši in večji stoli ter pokrivala. Spanec sicer ni bil globok in sproščujoč,se je pa vseeno prilegel. Sonce je vzšlo in počasi je dogodivščina nočnega bivanja na letališču minila. Pot proti Bangkoku (BKK) se nadaljuje.

Pa lep dan!