Rob Roy

Vedno znova sem presenečen, kako hitro lahko mine noč. Tudi ta je. David, s katerim sva bila skupaj v sobi, je namreč odšel že pred sedmo (!) zjutraj. In ko je pospravljal stvari me je zbudil. Pa nič zato.

Počasen zajtrk, saj smo zmenjeni komaj ob 9-tih za izlet. Eva, Lexi, Henry in jaz gremo na krajši pohod do ledenika Rob Roy. Rob Roy? Najprej pomislim, da nisem v pravem »filmu«. Kaj dela Škotski narodni junak iz 18. stoletja tukaj na drugi strani sveta? Pa saj to je Nova Zelandija… Potem se spomnim, da je na južni otok prišlo zelo dosti priseljencev, pretežno iz Škotske. Kar je vidno v arhitekturi mest kot sta Dunedin in Invercargill ter v nekaterih naseljih ali vaseh. In tako so tudi poimenovali različne stvari po svojih junakih. Preprosto.

Soteska Rob Roy

In odpravili smo se na pot z mojim super vozilom. Ah mimogrede: to je Nissan AD VE, letnik 1996 – niti ni tako star kot zgleda J

Za 51 km dolgo pot po pretežno makadamski cesti smo porabili nekaj več kot uro. To da vedeti v kakšnem stanju so te ceste. Včasih je potrebno prečkati tudi kakšen širši potok.

Vegetacija se ponovno spremeni: iz puste pokrajine preide ponovno v delno subtropsko rastlinje. Očitno je dovolj vlage v zraku in istočasno tudi dovolj vroče. Delno oblačno vreme se postopoma poslavlja in prepušča mesto soncu. To in povečana vlaga naredijo svoje – potimo se bolj kot normalno. Pa še po hribu navzgor.

Dolina se zoži. In stojimo tam ter občudujemo razgled: ozko grlo se razprostira pred nami, kot da bi hribe klesala mogočna sila. Na eni strani črne, strme skale, katerih se močno oklepajo drevesa kjerkoli najdejo nekaj zemlje za rast, ampak na splošno so samo strme stene. Druga stran je oblečena v gosto grmičevje, ki sega skoraj do samega vrha. Prebijamo se po tem grlu navzgor, skozi gozd in preko sledov nedavnih plazov. Po zanimivem vzponu na koncu zagledamo kako se dolina razširi. Zaključuje jo polkrožna formacija strmih, črnih skal. In klinast, med tremi vrhovi ležeč mogočen ledenik. Ne kot dolga ledena reka, temveč kot mogočna masa ledu in snega. To je Rob Roy. In iz njega se vije nešteto potočkov, ki se združijo v čudovite slapove.

Ledenik Rob Roy

Nešteto slapov

Po krajšem počitku na razgledni točki, nazaj proti vozilu in hostlu. Naredili si bomo večerjo na žaru pred hostlom. Meso, zelenjava, kruh in pivo. Čudovit zaključek lepega dneva. Pozna ura in utrujenost nas zazibljeta v spanec.

Dolgi beli oblak - Aotearoa

Pa lahko noč!

Nova poznanstva

Torek, 31.1.2012. Zadnji dan v januarju – kako čas beži. Tukaj sem že skoraj mesec dni, pa se mi zdi kot da sem komaj dobro prispel. Izhodiščni načrt, da se odpeljem z avtom do Aucklanda, je že zdavnaj padel v vodo. Sedaj grozi celo možnost, da bo tudi severni del južnega otoka ostal brez mojega obiska. Enostavno je preveč stvari za videt, delat in spoznavat. Ne morem razumeti, kako lahko nekateri v vsega treh tednih naredijo tako severni kot tudi južni otok – to je skoraj enako, kot da bi šel s prstom po zemljevidu z razliko, da se oni vozijo! Že sama pot sem vzame pet dni, potem so vse razdalje tukaj enormne, pa še vse pokrajinske »znamenitosti« in mesta. Enostavno ni izvedljivo. Še največ vidijo iz letala.

Danes sem spal kot top. Utrujenost in dogajanje zadnjih dni sta naredila svoje, da sem lahko spal spanec pravičnega. In utrujenega J Delno oblačno dopoldne je kot naročeno za raziskovanje tega mesteca. V bistvu je center mesta sestavljen iz glavne ulice in dveh vzporednih ulic za pešce. In to je to. Posejano s trgovinami, hoteli in lokali – kar mrgoli turistov. Queenstown je znan, da je mesto mladih. Ponuja ogromno športnih aktivnosti: kolesa, bungee, skok s padalom, pohodništvo … Obenem pa tudi nekaj nočnega življenja.

Sprehod

Sadna kupa po NZ

Žal mi je, da sem doma kupil vso opremo za pohodništvo. Tukajšnje trgovine imajo sedaj poletna znižanja in vse je dosti ceneje kot pri nas. Če bo kdo razmišljal priti sem, naj vzame samo najnujnejše in tukaj nakupi opremo. Ob 17-tih sva z Rosie zmenjena, da greva na najbolj znan hamburger v mestu: Fergiburger. Mega burger in mega gužva. Srečava tudi Stav in njene prijatelje. Kako je NZ majhna! Kratek sprehod po večernem mestu nato pa na najboljšo vročo čokolado in sladoled v Patagonio. Vmes je začel pihati močan veter v kombinaciji z dežjem, pa tudi ohladilo se je. Klepetava dokler nas ne vržejo iz lokala. Vau koliko je že ura! Sedaj pa spat.

Sladoled v Patagoniji

Sreda, 1.2.2012. Deževalo in pihalo je celo noč. Idealno za spanje. Prebudim se v sončno jutro. Zgleda da bo lep in vroč dan. Edino moji pohodni čevlji se tega ne veselijo, saj so bili celo noč zunaj in so polni vode. Na vse pač ne morem mislit, a ne? Pot pod noge (kolesa) in proti Wanaki. Cesta me vodi skozi mesto Arrowtown kjer (še) živi Kate. Ustavim se, da se še zadnjič posloviva.

Mestece Wanaka leži ob istoimenskem jezeru Wanaka – kot  skoraj vsa mesteca ob kakšnem jezeru tukaj. Premore manj kot 7.000 prebivalcev in nekaj sto turistov. Pokrajina se je nekoliko spremenila saj so drevesa in gozdovi ponovno izginili. Vsi hribi so brez visoko-rastnega rastlinja. Se pozna, da sem se oddaljil iz fjordov in skoraj sub-tropskega vlažnega dela. Drugače je enkratno.

Namestim se v hostlu, nakupim hrano in uživam v sončnem popoldnevu. Spoznam dosti ljudi: Mike je Anglež, ki tukaj živi in dela prostovoljno za DOC, Španca Davida, ki uživa v pohodništvu, Nemko Evo – zelo atraktivna J, dve Francozinji, še eno Španko … vsi popotniki, ki smo se srečali na podobni poti. Pride tudi nekaj ljudi, ki sem jih srečal že pred nekaj dnevi … Kako je svet mali.

Malo pretegnem noge – sprehod na Mt Iron, ki nudi lep razgled na celotno okolico in mesto ter jezero Wanaka. Srečam Mikea, ki je tudi šel pretegniti svoje noge. Malo debatirava med sestopom. Pozna Nini in Johna - DOC uslužbenca iz Routeburnove poti. Spodaj srečava en starejši par – po rodu sta iz Walesa in sta emigrirala sem. Ukvarjata se s tapetami. Naj bi bil dober posel. Ko je tukaj zima se odpravita v Wales in tukajšnjo hišo oddata smučarjem. Uživata.

Dvojnost Wanake - mesto in jezero

V kuhinji je zvečer prava gneča. Vsi hočejo jesti ob enakem času. Predvsem Kitajci delajo gužvo. Testenine z nekaj zelenjave in gobicami se priležejo. Med večerjo je zelo glasno – razgovori, izmenjava informacij, spoznavanje ljudi … Vedno znova uživam v tem. Vreme se je nekoliko spremenilo – pojavili so se oblaki. Upam, da ne bo deževalo. Jutri na krajši pohod v okolici pa da vidimo.

Mrzel veter

Lahko noč!