Težave z Vietnamsko vizo

Kitajsko oz. vietnamsko novo leto traja od 9. pa vse do 17. februarja – cel teden! To pomeni, da tudi ambasada v Bangkoku ni delala med 11. in 18. februarjem. Vsi uradniki so ta teden na dopustu. In ne upoštevajo nujnih primerov. Glede na to, da tega nisem predvidel, je bilo moje potovanje v Vietnam pod vprašajem. Vsaj kar zadeva datuma. Pa še hotel in letalske karte sva že rezervirala in plačala. Nam je bila malo razočarana, saj je že dobila potrjen dopust za ta termin. In prestaviti vse za cel teden bi bilo zelo težko, če ne skoraj nemogoče.

V ponedeljek, 12.2.2013 se odpravim do Vietnamske ambasade v Bangkoku. Ker je bila dejansko zaprta še malo počakam in prikličem varnostnika. Seveda mi ne more pomagati in mi da na telefon nekega uradnika. Ta mi vljudno pove, da ni nobene možnosti dobiti vizo v tem tednu. Zelo sem bil razočaran. Pred ambasado sem spoznal Avstralca, ki je imel enako težavo kot jaz. Usedla sva se v bližnjo gostilno in poklicala na internetno agencijo, ki ponujajo t.i. pisma ob prispetju. Dejansko je to uradno pismo s katerim te zavedejo v vietnamskih emigracijskih sistemih in tako lahko dobiš vizo ob prihodu na letališče. Tako vsaj obljubljajo. Nisva bila sigurna ali so te agencije verodostojne ali samo poskušajo zaslužiti na lahkovernih turistih, sva pa vseeno poskusila. Najprej je to naredil on, ker je nameraval odpotovati še enak dan. Prosil sem ga naj me obsveti, če mu uspe. Obvestil sem Nam in upal na najboljše.

Zvečer sem pregledal svojo internetno pošto in našel njegov mail. Brez težav je vstopil v Vietnam in dobil vizo na letališču. Juhu! Takoj sem naročil še pismo zase. Pa da vidimo.

Ob odhodu v sredo, 13.2.2013, sva bila oba malo živčna, saj nisva vedela ali bo šlo tudi zame. Na letališču v Bangkoku so ob prijavi in izdaji letalske karte zahtevali to pismo in vse je šlo gladko. Prva ovira je premagana. Ko prispeva na mednarodno letališče Noi Bai v Hanoju se je živčnost povečala. Napočil je čas resnice. Stopim do okenca za vize ob prispetju, izročim pismo in potni list. Uradnik ga pogleda, sprejme in me napoti do plačilnega okenca na drugi strani pisarne. Upanje na obzorju. Plačam in počakam nekaj minut. Uradnik prinese moj potni list in mi ga izroči. Pogledam v notranjost in viza je tu! Odlično!

Težko pričakovana Vietnamska viza

Te internetne agencije očitno delujejo tako kot obljubljajo. Vietnam, prihajam!

 

Pa lahko noč!

Ngapali Beach – rajska plaža ob Andamanskem morju

Zbudim se malo preden se vklopi budilka. In ne zaspim nazaj kot včeraj. Taksi že čaka, prav tako zajtrk. Pa gremo na pot proti jugu.

Z majhnega letališča odletimo najprej proti kraju Heho. To je čisto blizu jezera Inle. Večina potnikov je namreč namenjena tja. Zanimiva kombinacija leta. Od tukaj pa potem dejansko proti morju. Sem resnično radoveden kako je. Zanimivo je tudi, da ob enakem času letijo vse letalske družbe tukaj na enaki destinaciji.

Pogled na plažo Ngapali

Pristanemo na majhnem letališču tik ob morju. Ob izstopu piha rahel veter z morja in začuti se drugačna toplota kot v Baganu. Prav prijetno. Najprej skozi formalne kontrole, prevzem prtljage se vrši skoraj na parkirišču pred letališčem, kjer tudi čakajo minibusi posameznih hotelov. Tudi mojega.

Sušenje rib

Z udobnim kombijem se odpeljemo po obalni cesti proti jugu. Kokosove palme, peščene plaže in majhne vasice se porajajo na obali. Na drugi strani ceste so majhna riževa polja, popolnoma suha … Voznik pove, da tukaj tudi v deževni sezoni ni veliko vode, prav tako ni nobene reke v bližini, zato pridelek komaj zadostuje za lastnike zemlje. V zimskem času, torej sedaj, uporabljajo polja za sušenje majhnih ribic, sardelic, ki jih kasneje predelajo v ribji prah. Večina tega gre v izvoz na Kitajsko.

Vsake toliko presekajo to pokrajinsko idilo luksuzni hoteli in restavracije za turiste. Kar nekaj jih je, niso pa popolnoma zasedeni tako kot je to bilo v Baganu in jezeru Inle. Cene so namreč znatno višje kot tam. Pa tudi starostna skupina ljudi je popolnoma drugačna. Znatno nad 55. letom starosti. Še celo nekoliko višja kot v preostalem Mjanmaru. Sem pač pridejo ljudje, ki imajo denar in večinoma upokojenci.

Pogled na plažo pred hotelom

Osamljena ladja

Vozimo se dobre pol ure, ko prispemo do našega hotela. Nameščen je neposredno na čudoviti peščeni plaži, v zavetju kokosovih dreves. Majhen a ličen, ne prenatrpan. Ravno prav za nekaj dni počitka. Dobim triposteljno sobo v prvem nadstropju s pogledom na vrt. Je cenejše in tako ali tako ne bom preživel dosti časa v njej.

Prodajalka sadja

Sprehodim se do bližnje ribiške vasi, ki je oddaljena približno 20 min hoje. Cesta, če temu lahko sploh tako rečemo, je v zelo slabem stanju, deloma je skoraj ni. Kljub temu je živahen promet. Kolesa, skuterji in lokalni avtobusi – trikolesniki za prevoz do 15 ljudi so glavna prevozna sredstva. In kar nekaj jih je. Levo in desno ob cesti so majhne hišice in trgovinice. V redišču vasi je majhna tržnica okrog katere se vse vrti. Usedem se v lokalno čajnico, si privoščim lokalni čaj z mlekom in se prepustim umirjenemu dogajanju.

Da ne grem nazaj po enaki poti, se odpravim na obalo. Kokosova drevesa, široka in kar nekaj km dolga obala z belim peskom ter sinje modro morje, ki se neutrudno, val za valom, razliva po njej, pričarajo skoraj rajsko vzdušje. Le nekaj turistov poležava v zavetju palminih senc in peščica domačinov se ukvarja s čolni, zasidranimi nekam metrov od obale. Idealno. Vsake toliko naletim na modre ponjave razprte po plaži, na katerih se sušijo majhne sardelice, ki so ponoči še plavale v morju.

Vaško dekle s tradicionalno "tanaka" kozmetiko na obrazu

Kosilo si privoščim v hotelski restavraciji. Seveda je glavna ribja jed. Zelo slastno pripravljeno. Pohvale kuharju. Restavracijo vodi Finka, ki z možem živi v sosednji vasi. Sem prihaja že šest let in lani sta kupila majhno hišico, ki jo sedaj obnavljata. Ostati nameravata za vedno. Le kdo ne bi.

Ribič

Zapleteva se v pogovor in pokliče tudi svojega moža, ki se ukvarja z ladijskim prevozom turistov s svojo ladjo ob obali. Prijeten gospod. Po kratkem pogovoru se ponudi, da mi razkaže okolico in tako se odpraviva z njegovim skuterjem. Najprej me odpelje do svoje hiše, ki sta jo lani kupila in jo sedaj preurejata. Nahaja se v vasi, obkrožena s palmami. Prav prijetno si jo urejata. Tako si bosta ustvarila pravi mali raj tukaj. Nadaljujeva proti severu, kjer se nahaja manjša ribiška vas. Moški se odpravljajo na ribolov, ženske pa spravljajo posušene ribe s plaže. Preprosta opravila za preživetje, za katera me je strah, da bodo v naslednjih letih zginila zaradi širitve turizma in gradnje hotelov.

Ribiči pred odhodom

Spravljanje posušenih rib

Na poti se ustaviva na pivu v vaški gostilni, kamor turisti ne zaidejo. Lahko rečem, da sem bil glavna atrakcija za mlade in stare.

Po vrnitvi še večerja v restavraciji hotela, nato pa spat. Bil je dolg in prijeten dan. Jutri popoldan sledi polet nazaj proti Yangonu.

 

Pa lahko noč!