Indonezija - dež in vlaga

Sreda, 22.1.2014. Po skoraj treh mesecih bivanja v JV Aziji, kjer sem ponovno obiskal Laos, Vietnam in Kambodžo, odvodil eno skupino v novoletnem času, obiskal kitajsko brezcarinsko mesto nakupov Hong Kong, sem se sedaj odpravil na raziskovanje Indonezije.

Država, ki se razprostira na več kot 17.500 otokih in otočkih, kjer prevladuje muslimanska vera, kjer se nahaja nam najbolj znan otok Bali, kjer govorijo več kot 200 dialektov, kjer se nahaja največ aktivnih vulkanov, kjer … ufff je dosti svari. Nekatere bom poskušal opisati.

V glavno mesto Jakarta – imenovano tudi »Velik Durian« (zakaj?) - sem priletel iz Bangkoka pozno ponoči. Ali bolje rečeno zgodaj zjutraj. Na letalu sem spoznal dva Slovenca, ki sta se odpravila še isti dan naprej proti Gvineji in bosta tam preživela dva meseca. Zanimiv pogovor in izmenjava informacij. Jaz sicer sedaj nimam namena odpotovati tja, se pa nikoli ne ve J Po opravljenih formalnostih – viza in emigracijski pregled – grem na lov za taksijem. Ponudbe je veliko, predvsem »neuradnih« vozil. Poiščem lokacijo Blue Bird taksija, ogovorim čakajočega potnika, da si deliva stroške za prevoz in že sva na poti. Po nekje 40 min vožnje prispemo na mojo lokacijo – drug potnik gre še naprej. Izstopim v upanju, da mi bo kdo odprl vrata hostla, saj je ura 2 zjutraj. Pozvonim in čez nekaj sekund se vrata odprejo. Pozdravi me mladenič v dokaj solidni angleščini, mi razloži delovanje hostla, izroči ključ in napoti v sobo. Malo se osvežim, nato pa spat. Dolg in naporen dan je za menoj.

Prijazni in nasmejani ljudje

Četrtek, 23.1.2014. Zbudim se nekaj po deveti uri in se s skoraj zalepljenimi očmi odpravim na zajtrk. Danes bom večino dneva preživel v počivanju. K tej odločitvi pripomore vreme: zjutraj skoraj neprestano dežuje in tudi napoved za popoldan je podobna. Kaj drugega lahko pričakujem, če sem pa sem prišel v deževni dobi. Kakšno uro dežuje, potem preneha, čez uro ali dve se ponovno vlije kot iz škafa in tako naprej. Visoke temperature poskrbijo, da se vse hitro posuši in tako pripomore k zelo visoki vlažnosti. Znojiš se na vsakem koraku.

Zanimivi obrazi ...

Večino dneva preležim in načrtujem nadaljnjo pot; kaj, kam in zakaj. Ogovorim nekaj drugih gostov, da malo izmenjamo informacije. Vsem je Jakarta odskočna deska za nadaljnje potovanje, večina nadaljuje proti Yogyakarti ali Baliju. Vsaka informacije prav pride …. Oglasi se gospa lakota in me prisili, da se premaknem ven. Ven iz klimatiziranega, udobnega hostla, v vlago in dež, v hektiko tega ogromnega mesta. Na srečo je dež ponehal. Po navodilih uslužbencev hostla bi naj do območja z lokalno ulično hrano prispel v 20 minutah. No pa da vidimo.

Hoja v soparnem in »tik-pred-dežjem« vremenu, po pločnikih, ki so v zelo slabem stanju, ob skoraj neprekinjenem prometu na cesti – tudi tukaj vozijo po napačni strani – je naporna. In ko po 25 min hoje še nisem zasledil omenjene ceste, povprašam na ulici. Povedo, da je najbolje vzeti tuk-tuk ali taksi do tja, ker je še kar nekaj za hodit. Toliko o razdaljah in dojemanju časa tukaj. Lakota je vse bolj glasna, zato se ustavim pri prvem uličnem prodajalcu hrane. Mie Ayam – špageti s koščki piščančjega mesa, zabeljeni z neke vrste (malo pekoče) juhe in dvema hrustljavima kosoma lokalnega kruha. Slastno! Če bo vsa hrana tukaj takšna, potem se že veselim tega kulinaričnega razvrata.

Počasi se odpravim nazaj, saj okrog 18h pride sodelavka Irena s katero bova skupaj raziskala to državo. Čakajoč na njo, spoznam Jeleno, dekle iz Beograda. Na poti bo več kot leto dni, sedaj je že nekaj mesecev za njo. Na vprašanje kako si lahko to privošči zaradi dela, mi odvrne, da je na neplačanem dopustu. Odlično!

Zvečer prispe Irena in naredim ji družbo pri večerji; sam sem že jedel prej in šel z Jeleno na sladoled J

Petek, 24.1.2014. Dan za raziskovanja. Na seznamu je Kota, stari del mesta s pristaniščem ter centralni del Jakarte. Vreme se naju usmili, saj se pokaže celo sonce.

Vožnja z vlakom do Kota traja skoraj 30 min, kar priča o velikosti mesta. Pa je najin hostel na zemljevidu v »neposredni« bližini centra. V starem delu prevladuje kolonialna arhitektura, ki pa je v dokaj slabem stanju. Sicer tu in tam nekaj obnavljajo, bo pa potrebno še kar nekaj časa, da zasije v starem sijaju. Izstopa nizozemska arhitektura saj je Indonezija bila njihova kolonija vse do leta 1945.

Čakanje na vlak proti centru ...

... no, pa prihaja!

Pa smo v Kota - starem delu Jakarte

Od tukaj se odpraviva peš proti staremu pristanišču in mesto si počasi nadene drugačen obraz. Revščina. Majhne kolibe iz lesa in pločevine, neurejeno cestišče in pločniki, umazanija povsod. Kljub vsemu te ljudje pozdravijo s pristnim nasmehom, tu in tam se sliši »Hello Mister!«. Iz kanalizacije močno zaudarja, saj je pred nekaj dnevi močno deževalo in skoraj ves ta del je bil poplavljen. V pristaniščnem delu prevladuje trdnjava, ki je nekoč varovala pristanišče mesta Batavia. Batavia, kot se je nekoč imenovala Jakarta, je bilo od trgovine bogato mesto. Zaradi tega so jo v 18. stol. imenovali »Kraljica vzhoda«.

Za nazaj vzameva tuk-tuk, saj je zelo soparno. Pripelje naju do Nacionalnega spomenika – mogočen, 132 m visok »megalit« nameščen sredi velikega parka. V neposredni bližini se nahajata dve verski znamenitosti: Katoliška katedrala in preko ceste muslimanska mošeja Istiqlal, največja v Indoneziji.

Nacionalni spomenik v Jakarti

Mošeja Istiqlal ...

... in preko ceste je Katedrala.

Dan se počasi zaključuje, zato se odpraviva do železniške postaje, kjer si kupiva karto do Bandunga za naslednji dan, potem pa počasi proti hostlu.

Lokalni prevoz: bajaj.

Sedaj vem, zakaj Jakarto imenujejo tudi »Velik Durian« - je vroče, umazano, z gostim prometom in smogom prežeto mesto. Je pa tudi mesto polno presenečenj in različnih obrazov. Je mešanica vseh ljudstev, ki živijo v Indonezji – je Indonezija v malem.

Kupi smeti ob cesti ... in značilen vonj ... po durijanu!

Počasi me prevzema utrujenost, saj je bil dolg in naporen, vendar zanimiv dan.

Pa lahko noč!

Za konec: Videl sem več kot si lahko zapomnim in zapomnil si bom več kot sem videl!

Hmmm … lahko bi se razpisal o tem potovanju, vendar se bom poskušal osredotočiti na meni osebno pomembne stvari.

Življenje tukaj je dosti bolj osredotočeno na osebno zadovoljstvo kot pa smo ga deležni v zahodnem svetu. V zraku je nekaj pomirjajočega; petje menihov v templjih, skoraj ves čas nasmejani ljudje, ki se pogovarjajo in družijo med obroki hrane ali pa na delu na poljih. Dosti stvari se dela v skupinah, družina je na prvem mestu. Stvari se tukaj odvijajo počasneje, ljudje so bolj poduhovljeni in vsekakor srečnejši, živijo v sožitju z naravo, brez vrveža in neprestanih motenj kot v zahodnem svetu. Vzamejo si čas, da poduhajo rožo in so bolj hvaležni za to, kar imajo, kot pa smo mi v zahodnem svetu glede naših stvari. To deluje name poživljajoče, spodbudno in istočasno pomirjajoče.

Pokrajina je osupljiva in dih-jemajoča. Od sinje modrega morja in belih peščenih plaž, impozantnih apnenčastih kraških pokrajin, prekritih z gostimi zelenimi gozdovi, do skoraj nepreglednih zelenih riževih polj … Azija ima res vse in to mi je všeč. Velike površine so prekrite z gozdovi, ki skrivajo neskončno število raznovrstnih rastlin in živali. Nekaj mojih najljubših lokacij: Ha Long Bay v Vietnamu, Luang Prabang in pokrajina v severne Laosu, pokrajina okrog Chiang Raia in Paia na severu Tajske, plaže ob Andamanskem morju, neskončne ravnine v delti reke Mekong ter spomeniki starih civilizacij (Angkot, Bagan, Ayutthaya, Sukothani, My Son).

Hrana je enostavno za umret dobra. Pomislite samo na Tajsko ulično hrano, kot je Pad Thai s kozicami, Tod Man & Nam Jim s čili omako, morska hrana z zelenim karijem, mango s kokosovim lepljivim rižem … in to je samo na Tajskem in samo ulična hrana. Laos, Vietnam in Kambodža … vse te države imajo odlično hrano, najsi bodi na majhnih uličnih štantih ali pa v dražjih restavracijah, ki bo vaše brbončice popeljala v ekstazo. Tukaj se nikoli ne morete prenajesti; toliko je neverjetno število eksotičnih sestavin, ki jih kombinirajo v neštete kombinacije hrane. Nihče ne naredi azijske hrane tako slastne kot jo naredijo Azijci, ki živijo v Aziji!

In seveda ljudje. Ljudje tukaj so očarljivi, čarobni, čudoviti … Seveda so tudi takšni, ki gledajo samo na to, kako bodo zaslužili od turistov, vendar jih je večina tukaj prijaznih in so pripravljeni pomagat, kljub jezikovnim preprekam. Večina ljudi nas tujce jemlje kot sijajne goste in nam skušajo narediti naše bivanje čim bolj prisrčno in udobno. Tukaj sem skoraj dnevno spoznal ljudi, ki imajo po naših zahodnih standardih zelo malo ali skoraj nič premoženja – npr. živijo v preprostih bambusovih hišah – vendar ne bodo oklevali, da ti dajo vso hrano in pijačo, ki jo premorejo in celo svojo edino srajco, če boste hoteli.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slaba stvar? Razen kraje potnega lista in denarja, nič. Pa še to je bila delno moja krivda in to se ti lahko zgodi kjerkoli, tudi doma. Če potegnem črto, tudi to ni bila slaba stvar, saj sem preživel čudovit čas po tem dogodku in pred vrnitvijo v Slovenijo po nov potni list meseca januarja, in sem tako spoznal tudi svoje dekle. Vsi deli mojega telesa so še na svojem mestu, nihče mi ni grozil ali me ugrabil. Tudi »nategnili« me niso in sem še vedno enako velik. Teža se je nekoliko zmanjšala, kar je posledica nič koliko prehojenih kilometrov in odlične, ne premastne, hrane.

Nekaj manj kot pet mesecev potovanja je za menoj. Spoznaval sem nove dežele, kulture, ljudi in, morda še najbolj, samega sebe. Po takšni poti sem (vsaj upam) pametnejši, bolj srečen in poln energije. In to je tisto, kar je pomembno. Pa še nekaj doživiš na takšnem potovanju: svobodo! O vsem odločaš sam; karkoli si zaželiš, lahko narediš; nisi omejen časovno, niti prostorsko. Včasih sicer ne veš kje si, pa vseeno nisi izgubljen. Včasih si sam, pa vseeno nisi osamljen. Včasih ne počneš ničesar, pa ti ni dolgčas. Si nasmejan, vesel in srečen. In to je bistvo takšnega potovanja. To je potrebno enostavno doživeti!

Sedaj sem spet doma in se pripravljam za nove izzive. Lepo je videti družino, prijatelje in znance. Lepo je občutiti, da je zima še vedno mrzla, da je sneg še vedno bel … ampak sedaj, konec marca, bi se lahko že začela pomlad.

Hvala vsem, ki ste me spremljali na tem potovanju.

Se beremo z naslednjega!