Indonezija - dež in vlaga

Sreda, 22.1.2014. Po skoraj treh mesecih bivanja v JV Aziji, kjer sem ponovno obiskal Laos, Vietnam in Kambodžo, odvodil eno skupino v novoletnem času, obiskal kitajsko brezcarinsko mesto nakupov Hong Kong, sem se sedaj odpravil na raziskovanje Indonezije.

Država, ki se razprostira na več kot 17.500 otokih in otočkih, kjer prevladuje muslimanska vera, kjer se nahaja nam najbolj znan otok Bali, kjer govorijo več kot 200 dialektov, kjer se nahaja največ aktivnih vulkanov, kjer … ufff je dosti svari. Nekatere bom poskušal opisati.

V glavno mesto Jakarta – imenovano tudi »Velik Durian« (zakaj?) - sem priletel iz Bangkoka pozno ponoči. Ali bolje rečeno zgodaj zjutraj. Na letalu sem spoznal dva Slovenca, ki sta se odpravila še isti dan naprej proti Gvineji in bosta tam preživela dva meseca. Zanimiv pogovor in izmenjava informacij. Jaz sicer sedaj nimam namena odpotovati tja, se pa nikoli ne ve J Po opravljenih formalnostih – viza in emigracijski pregled – grem na lov za taksijem. Ponudbe je veliko, predvsem »neuradnih« vozil. Poiščem lokacijo Blue Bird taksija, ogovorim čakajočega potnika, da si deliva stroške za prevoz in že sva na poti. Po nekje 40 min vožnje prispemo na mojo lokacijo – drug potnik gre še naprej. Izstopim v upanju, da mi bo kdo odprl vrata hostla, saj je ura 2 zjutraj. Pozvonim in čez nekaj sekund se vrata odprejo. Pozdravi me mladenič v dokaj solidni angleščini, mi razloži delovanje hostla, izroči ključ in napoti v sobo. Malo se osvežim, nato pa spat. Dolg in naporen dan je za menoj.

Prijazni in nasmejani ljudje

Četrtek, 23.1.2014. Zbudim se nekaj po deveti uri in se s skoraj zalepljenimi očmi odpravim na zajtrk. Danes bom večino dneva preživel v počivanju. K tej odločitvi pripomore vreme: zjutraj skoraj neprestano dežuje in tudi napoved za popoldan je podobna. Kaj drugega lahko pričakujem, če sem pa sem prišel v deževni dobi. Kakšno uro dežuje, potem preneha, čez uro ali dve se ponovno vlije kot iz škafa in tako naprej. Visoke temperature poskrbijo, da se vse hitro posuši in tako pripomore k zelo visoki vlažnosti. Znojiš se na vsakem koraku.

Zanimivi obrazi ...

Večino dneva preležim in načrtujem nadaljnjo pot; kaj, kam in zakaj. Ogovorim nekaj drugih gostov, da malo izmenjamo informacije. Vsem je Jakarta odskočna deska za nadaljnje potovanje, večina nadaljuje proti Yogyakarti ali Baliju. Vsaka informacije prav pride …. Oglasi se gospa lakota in me prisili, da se premaknem ven. Ven iz klimatiziranega, udobnega hostla, v vlago in dež, v hektiko tega ogromnega mesta. Na srečo je dež ponehal. Po navodilih uslužbencev hostla bi naj do območja z lokalno ulično hrano prispel v 20 minutah. No pa da vidimo.

Hoja v soparnem in »tik-pred-dežjem« vremenu, po pločnikih, ki so v zelo slabem stanju, ob skoraj neprekinjenem prometu na cesti – tudi tukaj vozijo po napačni strani – je naporna. In ko po 25 min hoje še nisem zasledil omenjene ceste, povprašam na ulici. Povedo, da je najbolje vzeti tuk-tuk ali taksi do tja, ker je še kar nekaj za hodit. Toliko o razdaljah in dojemanju časa tukaj. Lakota je vse bolj glasna, zato se ustavim pri prvem uličnem prodajalcu hrane. Mie Ayam – špageti s koščki piščančjega mesa, zabeljeni z neke vrste (malo pekoče) juhe in dvema hrustljavima kosoma lokalnega kruha. Slastno! Če bo vsa hrana tukaj takšna, potem se že veselim tega kulinaričnega razvrata.

Počasi se odpravim nazaj, saj okrog 18h pride sodelavka Irena s katero bova skupaj raziskala to državo. Čakajoč na njo, spoznam Jeleno, dekle iz Beograda. Na poti bo več kot leto dni, sedaj je že nekaj mesecev za njo. Na vprašanje kako si lahko to privošči zaradi dela, mi odvrne, da je na neplačanem dopustu. Odlično!

Zvečer prispe Irena in naredim ji družbo pri večerji; sam sem že jedel prej in šel z Jeleno na sladoled J

Petek, 24.1.2014. Dan za raziskovanja. Na seznamu je Kota, stari del mesta s pristaniščem ter centralni del Jakarte. Vreme se naju usmili, saj se pokaže celo sonce.

Vožnja z vlakom do Kota traja skoraj 30 min, kar priča o velikosti mesta. Pa je najin hostel na zemljevidu v »neposredni« bližini centra. V starem delu prevladuje kolonialna arhitektura, ki pa je v dokaj slabem stanju. Sicer tu in tam nekaj obnavljajo, bo pa potrebno še kar nekaj časa, da zasije v starem sijaju. Izstopa nizozemska arhitektura saj je Indonezija bila njihova kolonija vse do leta 1945.

Čakanje na vlak proti centru ...

... no, pa prihaja!

Pa smo v Kota - starem delu Jakarte

Od tukaj se odpraviva peš proti staremu pristanišču in mesto si počasi nadene drugačen obraz. Revščina. Majhne kolibe iz lesa in pločevine, neurejeno cestišče in pločniki, umazanija povsod. Kljub vsemu te ljudje pozdravijo s pristnim nasmehom, tu in tam se sliši »Hello Mister!«. Iz kanalizacije močno zaudarja, saj je pred nekaj dnevi močno deževalo in skoraj ves ta del je bil poplavljen. V pristaniščnem delu prevladuje trdnjava, ki je nekoč varovala pristanišče mesta Batavia. Batavia, kot se je nekoč imenovala Jakarta, je bilo od trgovine bogato mesto. Zaradi tega so jo v 18. stol. imenovali »Kraljica vzhoda«.

Za nazaj vzameva tuk-tuk, saj je zelo soparno. Pripelje naju do Nacionalnega spomenika – mogočen, 132 m visok »megalit« nameščen sredi velikega parka. V neposredni bližini se nahajata dve verski znamenitosti: Katoliška katedrala in preko ceste muslimanska mošeja Istiqlal, največja v Indoneziji.

Nacionalni spomenik v Jakarti

Mošeja Istiqlal ...

... in preko ceste je Katedrala.

Dan se počasi zaključuje, zato se odpraviva do železniške postaje, kjer si kupiva karto do Bandunga za naslednji dan, potem pa počasi proti hostlu.

Lokalni prevoz: bajaj.

Sedaj vem, zakaj Jakarto imenujejo tudi »Velik Durian« - je vroče, umazano, z gostim prometom in smogom prežeto mesto. Je pa tudi mesto polno presenečenj in različnih obrazov. Je mešanica vseh ljudstev, ki živijo v Indonezji – je Indonezija v malem.

Kupi smeti ob cesti ... in značilen vonj ... po durijanu!

Počasi me prevzema utrujenost, saj je bil dolg in naporen, vendar zanimiv dan.

Pa lahko noč!